Fužine raus!

Soseska Fužine je vsaj od osamosvojitve gojišče stereotipov. Razlog, da se prav tja usmerja toliko energije imaginacije, je dozdevno v tem, da tam prebivajo tudi ljudje iz republik nekdanje Jugoslavije. Pravzaprav obstajata dva tipa fantazem ali stereotipov o tej soseski: eden v prebivalcih nekdanje Jugoslavije vidi »čefurjado«, nasilne južnjake, ki s svojimi navadami načenjajo kleno slovensko bit,; drugi pa občudujejo ravno njihovo eksotiko v obliki čevapčičev, prašička na ražnju, rakije, turbofolk glasbe ipd.

Obe fantazmi, oba stereotipa potrebujeta ta mitični prostor v slovenski prestolnici; prvi zato, ker jim omogoča, da lahko za vse probleme slovenske družbe okrivijo te prišleke, drugi pa zato, da ohranjajo ideal odprtih, čustvenih ljudi iz nekdanje skupne države.

Pri tem ni odveč ponoviti, da predsodki in stereotipi, tudi če delno ustrezajo realnosti, niso zato nič manj predsodki in stereotipi. Problematična je namreč psihična investicija (užitek v sovraštvu, v zavisti do drugih, ki domnevno v polni meri uživajo ipd.), ki je vselej na delu, ko neko dovolj heterogeno skupnost povzamemo v rasistični označevalec.

Umetnost posamičnega

Oba stereotipa oziroma obe projekciji sta v jedru rasistični in utelešata tisto, kar je Hegel poimenoval abstraktno mišljenje. V tekstu Kdo misli abstraktno? namreč ta filozof pokaže, kako so posplošene zdravorazumske predstave o nečem ali nekom velike bolj abstraktne kot prava filozofska misel, ki predmet obravnave umesti v mrežo konkretnih razmerij.

Podobno tudi sfera umetnosti vselej presega raven neobvezujočih splošnih sodb. Primer Shakespeara nam lahko pokaže, kako paradoksalna je denimo v literaturi vez med konkretnim in univerzalnim. Njegov opus namreč ni univerzalen kljub zakoreninjenosti v elizabetinski Angliji, ampak prav zaradi te poglobitve v zgodovinsko konkretnost: bolj kot nam oriše neki povsem specifičen zgodovinski trenutek, bolj nagovarja celotno človeštvo. Podobno velja za Charlesa Dickensa, ki naslavlja univerzalnega bralca prav s tem, da plastično poda specifični kontekst viktorijanske Anglije.

Tako je tudi s celotno podobo neke družbe: do nje nas umetnik ne pripelje s panoramičnim pregledom vseh njenih slojev in skupin, ampak skozi poglobitev v eno samo skupino, ki na neki način zastopa celoto kot tako, ki je družba v malem.

Literarne Fužine

To nas pripelje nazaj k Fužinam. Dve emblematični deli sta dali edini pravi odgovor na stereotipe o Fužinah, tem dozdevnem slovenskem getu. Najprej je to Fužinski bluz Andreja E. Skubica, roman o štirih sosedih iz desetega nadstropja ene od fužinskih stolpnic na dan 13. junija 2000, ko je potekala legendarna nogometna tekma med Slovenijo in Jugoslavijo. Usode štirih junakov – propadlega hevimetalca Pera, upokojene profesorice Vere, nepremičninskega agenta Igorja in črnogorske najstnice Janine – dajo uvid v raznolikost življenja v urbani družbi. Govorijo nam o osamljenosti, o neuresničeni ljubezni, o odmikajočih se kariernih ciljih, o odraščanju v dvojezičnem okolju.

Roman se problema »južnjakov« dotakne prek nekaterih dovolj grobih, tudi ksenofobnih observacij junakov, pa tudi prek same tekme, ki je Fužine razdelila na dva tabora, jugoslovanskega in slovenskega. Pri tem pisatelj gradi predvsem na karakterizaciji svojih likov, od katerih so nekateri zadrti, drugi pa le izgubljeni ali nesrečni. Lik Janine po drugi strani predstavlja vitalizem: to odločno in temperamentno dekle namreč dovolj suvereno premaguje jezikovne in kulturne bariere svojega okolja.

Kulturna ločnica

Roman Čefurji raus! Gorana Vojnovića se prav tako problematike priseljencev loti pretanjeno. Zgodba o Marku, fantu bosanskih staršev, ki živi na Fužinah, zadeva predvsem problem priseljenstva nasploh, torej razklanost subjekta med dve okolji, dve državi, predvsem pa dve kulturni paradigmi in dva jezika. Marko se prepira z očetom, a spre se tudi s svojim trenerjem košarke, ki ga izključi iz ekipe. Njegova prava družba so vrstniki s Fužin, podobno neumeščeni, kot je sam, ki jih avtor naslika v vsej njihovi robati vulgarnosti, kot tudi v njihovi ranljivosti, srčnosti in mestoma komičnosti. Ti najstniki so polni hrepenenja in aspiracij, obenem pa polni frustracij – v tem okolju se ne počutijo doma, pogosto so deležni šikaniranja, in tako je jasno, da bodo od svojih ciljev in upanja ostali vselej ločeni.

Vojnović s partikularno zgodbo svojih kompleksnih likov ne poskuša opevati Fužin, ne postavlja se na nobeno stran kulturne ločnice, prav tako nima potrebe po obsojanju enih ali drugih. Gre pač za to, da izpiše kompleksno pozicijo svojega glavnega junaka.

Pomen zgodbe

Skubic in Vojnović z izmišljenimi junaki izmišljenih usod naslovita veliko širše polje naše aktualnosti veliko bolj prepričljivo, kot je to navadno in neobvezujoče napletanje o »čefurjih«. Ne gre le za to, da so »čefurji« predstavljeni bolj realistično, brez rasističnih klišejev. Skozi njuna romana zgodba o »čefurjih« oziroma o Fužinah postane zgodba o vseh nas.

Pomen dobrih zgodb, dobrega pisanja in pripovedovanja nemara tiči prav v tem, da tisto, kar tli kot rana ali kot nereflektirana fantazma neke skupnosti, prinesejo na plano, mu podelijo neko realnost in razširijo horizont, v katerem smo ga doslej dojemali – tam, kjer so vladale le posplošene sodbe in obsodbe, se odpre prostor za premislek in mišljenje. Edino skozi takšno zgodbo se lahko skupnost pomiri s sabo, osmisli svoj obstoj, zavzame distanco do svojih travm in obsesij. Takšna zgodba dobesedno spremeni identiteto neke skupnosti. Zato ne preseneča, da tako Skubic kot Vojnović v svojih romanih predvsem skozi ljubljanski sleng ali govor jugoslovanskih priseljencev razširjata polje slovenščine, s tem pa seveda tisto, kar percipiramo kot našo družbeno realnost.

Pomnožitev romana

Pomembno je tudi, da so oba romana prenesli v druge umetniške medije. Po Fužinskem bluzu je SNG Drama v sezoni 2005/2006 napravila predstavo, ki duh literarne predloge okrepi z odrskimi in glasbenimi prvinami. Vojnovićevi Čefurji so prav tako prišli na oder gledališča Glej, nedavno pa je sam pisatelj po njih posnel istoimenski film. V tem mediju je postala bolj otipljiva in živa kulisa zgodb junakov, številne lokacije fužinske soseske s posnetki stanovanj, igrišč pred bloki, priljubljenih barov, nabrežja Ljubljanice itd. Lahko bi celo dejali, da so skozi vse te upodobitve Fužine prišle do nekega pojma, vsaj do pojma tega, da jih ne moremo strniti v enoznačne kategorije, v posplošene sodbe.

Tovrstne zgodbe in njihove razne upodobitve so ena redkih stvari, ki v današnji Sloveniji še vzbujajo upanje – upanje, da vsaj zaenkrat še obstaja duhovni prostor, ki ne popusti popularnemu in razširjenemu abstraktnemu mišljenju. Zato bodo tudi tajkunske afere, korupcija pri velikih infrastrukturnih in energetskih projektih ipd. – skratka vse tisto, kar zadnja leta doživljamo kot velik polom nekdanje slovenske »zgodbe o uspehu« – na poti razrešitve šele tedaj, ko bodo svoj odmev dobile v literaturi, na filmu, morda celo v kakšni kvalitetni domači teve seriji.