Tiskane izdaje
Na vseh pomembnejših letališčih držav, ki že od vsega začetka voljno podpirajo ameriško vojno proti terorju, so te dni močno poostrili varnostne ukrepe. Potne liste vrtijo v rokah, kakor da bi jih po novem izdelovali samo še ponarejevalci. Sumljive potnike, praviloma vselej tiste iz islamskih držav, pošiljajo na dodatne preglede. Vzrok: Obamova administracija je oznanila, da Al Kaida ob petnajsti obletnici napadov na ameriški veleposlaništvi v Keniji in Tanzaniji – in ob koncu ramadana – spet dviga glavo. Dodatno paniko je Washington povzročil še z začasnim zapiranjem svojih diplomatskih predstavništev po svetu. A ne v Bagdadu in Kabulu, kjer vojni ni videti konca, ampak, denimo, na Madagaskarju in v Burundiju, kakor da sta to dve novi hudobni članici Busheve osi zla ...
Previdnost seveda ni nikoli odveč, toda dejstvo je, da Bela hiša s preplahom okrog Al Kaide resno pretirava. S tem ji (ne)hote sama dviga ceno, po drugi strani pa nerazumljivo razgalja lastno nesposobnost. Glenn L. Carle, nekdanji visoki operativec Cie in avtor knjige Zasliševalec, denimo, trdi, da nekaj sto skrajnežev, opremljenih z razstrelivom in kalašnikovkami, ne more uničiti ZDA. Zato je v resnici nesmiselno, da se v lov za njimi spusti 1,5 milijona ameriških vojakov in vse obveščevalne službe sveta, ki se s tem minornim problemom noro ukvarjajo že več kot desetletje. Veliko bolje bi bilo, če bi se z enako vnemo, denimo, spustili v lov na finančne čarovnike, ki s svojimi malverzacijami niso uničili le ZDA, ampak tudi Evropo. Toda njim na letališčih začuda nihče ne pregleduje potnih listov in prav nihče jih ne vlači na dodatna zasliševanja ...
Vnovično ameriško opozarjanje na (ne)moč Al Kaide je zato po mojem zgolj spretno odvračanje pozornosti svojih zaveznikov od problema, ki bi ga v Washingtonu radi čim prej potisnili v pozabo. Gre seveda za problem, na katerega je tako dramatično opozoril Edward Snowden.
Henry Stimson, nekdanji ameriški minister za vojno, je davnega leta 1929 slovesno izjavil, da gentlemani ne berejo tuje pošte, zato je razpustil oddelek vojaške obveščevalne službe, ki se je ukvarjal s tovrstno umazanijo. Danes v ZDA gentlemanov očitno ni več, saj dandanes tam brez vsakršnega sramu prebirajo in poslušajo tako rekoč vso tujo korespondenco. Celo tisto iz prijateljskih držav. Nacionalna varnostna agencija je namreč prisluškovala tudi po Bruslju in pri evropskih diplomatih v ameriški prestolnici. Obamova administracija je v novo globalno arhitekturo informacijskega nadzora vložila ogromne milijarde dolarjev, celo več kot George Bush, zato je bila junaška poteza Edwarda Snowdna, ki je razkril to strahotno mašinerijo, za Washington v resnici uničujoč udarec.
Toda paradoks te drame je, da v nemilost niso padli tisti, ki nezakonito prisluškujejo, ampak Snowden, ki je to umazanijo objavil. Znašel se je v pasti, iz katere ga je zdaj vsaj za nekaj časa rešil ruski azil. Toda takšen razplet samo še dodatno zamegljuje in kvari zgodbo. Edward Snowden namreč ni ameriški vohun, ki bi delal za Moskvo, ampak ameriški domoljub, ki je svetu, podobno kot dobri vojak Bradley Manning, razkril, kako grdo rovari njegova vlada. Politični azil v Rusiji je bil zato le izhod v sili, kajti vsak polet proti Latinski Ameriki, denimo, bi bil nadvse tvegan. Če so Američani prisilili k pristanku letalo predsednika Bolivije, kar je bilo zračno piratstvo in državni terorizem brez primere, bi zagotovo zlahka in brez večjih pomislekov zajeli tudi letalo s Snowdnom na krovu.
Toda s tem je Edward Snowden nehote postal nadvse koristno orodje v novem (diplomatskem) spopadu med ZDA in Rusijo, ki zdaj na las spominja na konflikt izpred dobrega pol stoletja. Po sestrelitvi ameriškega vohunskega letala U-2 leta 1960 nad Uralom je takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščov odpovedal že dogovorjeni vrh z ameriškim predsednikom Dwightom Eisenhowerjem. Podobno je zdaj ravnal Barack Obama, ki je ta teden enako užaljeno, tokrat kajpak zaradi Snowdna, odpovedal septembrski vrh z Vladimirjem Putinom. Takšna politika ne koristi ne Rusiji in ne ZDA. Še najbolj pa seveda škodi Edwardu Snowdnu. Moskva mu namreč vrat ni odprla zaradi nenadne ljubezni, ampak izključno zaradi političnega nagajanja Washingtonu in s tem povezanih političnih interesov.
Toda ta ruska zgodba se za Snowdna ne utegne končati prav dobro. Kot se ni za nekdanjega agenta Cie Edwarda Leeja Howarda, ki je za časa hladne vojne prebegnil v Sovjetsko zvezo. Leta 2002 je v svoji (kagebejevski) dači zunaj Moskve nenadoma umrl. V še vedno nepojasnjenih okoliščinah. Za Kremelj že dolgo ni bil več zanimiv, zato so se ga morda poskušali znebiti. Ruski azili so praviloma namreč vselej danajsko darilo. Tega bi se moral Edward Snowden še kako zavedati. Kaj se bo namreč zgodilo z njim tedaj, ko za moskovske politične igre nenadoma ne bo več zanimiv in ko bosta Putin in Obama spet dobra prijatelja?
