Trendi: Geopolitika emocij

Sveta ni več mogoče razumeti brez logike njegovih emocij. Vnašanje kategorije emocij v geopolitiko, ki spada v sfero suhih političnih izračunov – z mejami, viri, močjo, interesi – je videti iracionalno. In vendar so današnji Bližnji vzhod, od palestinsko-izraelskih odnosov do islamskega kalifata Abu Bakra El Bagdadija, kriza v Ukrajini in odnosi z Rusijo, pa tudi Evropa, povezani s kulturo strahu in ponižanja, ki preoblikujejo svet. V več najpomembnejših smereh lahko opazujemo, kako je poniževanje pripeljajo odnose med državami in širše na rob vojne.

Geopolitiko poniževanja, ki spreminja ponižane v zaklete sovražnike in vodi v nezaustavljive vojne, je nedavno problematiziral Jacques Attali. Recimo poniževanje Nemčije z versajskim sporazumom leta 1919, ki je pripeljajo na oblast nacizem in se izteklo v vojno; ali 1995. Turčije, ki ji niso dovolili pridružitve Evropski uniji, kar jo je potisnilo bliže islamizmu; oziroma razpustitev vojske Sadama Huseina po drugi zalivski vojni, ki je ustvarila kadre islamskega kalifata, slednji trdi, da združuje ponižane muslimane z vsega sveta. In nenazadnje poniževanje Rusije, pri čemer Poljska danes počne vse, da bi izolirala Rusijo, kakor je to v dvajsetih letih minulega stoletja počela z Nemčijo Francija.

Attali ponovno odpira poglavje geopolitike emocij, pri čemer prst uperja v geografsko oddaljene Združene države, ki se najočitneje poigravajo z nevarno strategijo zaostrovanja. Temo je pred nekaj leti v knjigi lansiral Dominique Moïsi, ena vodilnih francoskih avtoritet za geopolitiko. V preteklosti smo živeli pod vtisom spopada civilizacij, teze Samuela Huntingtona o neizogibnem konfliktu med islamom in Zahodom; ta je po koncu hladne vojne za potrebe ameriške zunanje politike iznašla novega sovražnika in ponudila ideološko podlago za »vojno proti terorizmu«. A slavna paradigma, podobno kot Fukuyamova o »zmagoslavju demokracije«, ne more razložiti geopolitike. Namesto kulturnih ločnic med nacijami in civilizacijami Moïsi govori o »spopadu emocij«. »Če je bilo 20. stoletje 'ameriško stoletje' in 'stoletje ideologije', bo 21. stoletje 'azijsko stoletje' in 'stoletje identitete'. Vzporedni premik od ideologije k identiteti in od Zahoda k Vzhodu pomeni, da postajajo emocije pomembnejše kot kadarkoli.«

Ponižanje ni samo prevladujoče občutenje muslimanskega in arabskega sveta, v katerem so globoke frustracije že zdavnaj prešle v sovraštvo; Bližnji vzhod je videti teren skoraj neprekinjene vojne, ki se je začela pred sto leti. Zaporedna ponižanja Rusije po 1989. so vodila veliko državo v razkazovanje vojaške moči; vrnitev imperialne Rusije je leta 2009 nakazala vojna na Kavkazu, letos v Ukrajini.

Strah je občutje današnjosti tudi za Evropo. Pred krizo ga je bilo opaziti predvsem v razmerju z Drugim: Turčijo, muslimani, priseljenci. Po 2008. se je v EU zajedel strah, ki ni samo ekonomski, gre za izgubljanje zaupanja v demokracijo, brezup sploh. Zahodne demokracije dvomijo v svoje modele in v izvoljene voditelje, to potrjujejo vsakokratne volitve. Strah in slabljenje demokratičnega ideala sta povezana. V vseh aktualnih evropskih dilemah je razbrati vpliv emocij.