Tiskane izdaje
Veliko gnilega je povsod. A vonjamo ga različno. Očitno. Ameriška revija Time je leta 2004 uvrstila med sto najpomembnejših Zemljanov akademika, filozofa in pisca Tarika Ramadana, danes, ko seksualni škandali pretresajo Hollywood in nič manj britansko politiko, pa se tudi ta švicarski islamolog otepa s spolnimi obtožbami: dveh posilstev v Franciji in spolnega zlorabljanja (tudi) mladoletnic v Švici. Več žensk je pred tedni spregovorilo o domnevno mračni plati Ramadana, ničkolikokrat intervjuvanega, citiranega in objavljenega islamologa ter razlagalca geopolitičnih razmerij, ki je bil zaradi političnega islama, po krvi povezanega z egiptovskimi Muslimanskimi brati, že doslej kamenček v (recimo Bushevem ameriškem, pa tudi v razdeljenem islamskem) čevlju.
Na Oxfordu, kjer je na kolidžu St. Antony's kot profesor za sodobne islamske študije poučeval do 7. novembra, so se menda »skupaj z njim« dogovorili, da bo vendarle odšel na »dopust«, in dokler ne bo primer pravosodno razjasnjen, ne bo več prišel na univerzo. Odločitev so spodbudili ogorčeni študentje, ki so – potem ko je afera izbruhnila v Franciji – s peticijo zahtevali profesorjev umik. Univerzitetno vodstvo se je dotlej odzivalo počasi, kakor so (bili) enako previdni in diskretni britanski mediji, sicer bolj zaposleni s spolnimi škandali v domači politiki. Zato, so pojasnili v Le Mondu, ker je Ramadan strokovnjak za islam, religioznega ognja pa ne kaže razpihovati, in ker ima oddelek za islamske študije poseben status na Oxfordu: leta 2009 ga je v razkošni stvaritvi arhitektke Zahe Hadid odprla šejkinja Moza, ena od treh žena katarskega emirja. Da je študijski program lahko zaživel, je Katar, ob financiranju gradbenih del, pristavil še dodatna dva milijona funtov.
Zato pa je afera Tarik Ramadan – ta je nemudoma zanikal obtožbe in napovedal tožbe zaradi blatenja – kot politična bomba odjeknila v Franciji. Javnost razdeljuje, odkar so ga v satiričnem tedniku Charlie Hebdo narisali na naslovnico kot »šesti steber islama« (gromozansko povečan v hlačah) in so se zatem spotaknili še ob urednika spletnega časopisa Mediapart Edwyja Plenela, kako da si v aferi »modro zatiska usta, ušesa in oči«: ker filozofa prijateljsko protežira ne glede na okoliščine. Ne le da se zdaj bijejo tisti, ki verjamejo, da je to sprevrženo medijsko linčanje, ter branijo zvezdniškega islamologa na facebooku in s peticijo, ter oni, ki verjamejo, da obtožbe niso iz trte izvite, zdaj sta v politični vojni tudi medijski hiši ter z njima spet razmerje med islamom in laičnostjo. V Charlieju Hebdoju, kjer so že po prvi naslovnici z Ramadanom prejeli grožnje s smrtjo, so obtožili Plenela, da jih je z drzno trditvijo, češ da so z ilustracijo »napovedali vojno islamu«, še drugič obsodil na smrt. Zaostrilo se je tako močno, da je slišati klice tretjih, kako naj poseže v spor sam predsednik Emmanuel Macron; medtem pa se je postavilo na stran Mediaparta 130 imen levice, med njimi Thomas Piketty ...
V krasnem novem svetu mnogoterih dvojnih meril, ko teče medijski čas bliskovito in pravosodni po polžje, se zdaj na vse strani širi smrad po seksualno gnilem. Bo poslej res mogoče podtikati tudi tako uničujoče gnila jajca ali sprevržena dejanja tako gnilo zanikati?
