Grad brez graščaka

Ministrici za kulturo je gostišču Pristave pri gradu Snežnik uspelo zapreti vrata. Najemniki, Uletovi, so že v štirih mesecih po odprtju gostišča, v katerem si je ministrstvo želelo lokalne gostinske ponudbe višjega razreda, lastnika začeli bojkotirati. Aprila so prenehali plačevati 2755 evrov mesečne najemnine. Neustrezni prostori, napake, ki so jih po začetku rabe infrastrukture odkrivali, od puščanja radiatorjev in dvignjenih parketov naprej, so novim gostincem dvigali lase. V čakanju na odziv lastnika prostora oziroma državnih uslužbencev so se odpravljanja napak lotili sami in s svojim denarjem. Nezakonito, pravijo zdaj na ministrstvu, na lastno pest! Tega denarja že ne bodo videli, cesarju pa, kar je cesarjevega!

Preden je država dobila Uletove, najemnike za še vedno nedokončane grajske pristave, je minilo pet let. Pet let je minilo od tedaj, ko so državni uradniki objekt prevzeli od gradbincev. Potencialnih najemnikov ni bilo veliko, tisti redki državi niso bili po volji. Kdor bi hotel s svojim denarjem dokončati kuhinjo in še kaj, ni bil zaželen. Po primopredaji so mrzli obnovljeni grajski prostori ostali prazni. Nihče ni kuril in nikomur ni bilo zares mar naoljenih parketov. Uletovi niso bili krivi, če so se ti razcveteli ali če moč električnega priključka ni primerna za gostilno. Uletovi so, ko so privolili, da se gredo visoko gostinstvo v čajni kuhinji, izpadli kot naivni lokalpatrioti.

Tako je to, če je naša država turistična delavka. Stavim, da predhodno ni naročila študije, kako bo grad s pristavami prenovila, da bo ta samega sebe preživljal. Ampak je bil samo evropski denar. V grad smo ga vložili vsaj 3,5 milijona evrov, najmanj dva v pristave. Zakaj že? Da imamo lep grad in lepe pristave. In izgubo. Ker grajska vstopnina še zdaleč ne zadošča za pokritje stroškov, vi in jaz vsako leto primaknemo še 14.000 evrov za utekočinjeni naftni plin, pokurjen v grajski kurilnici sredi od žleda in podlubnikov polomljenega snežniškega gozda. Še vsaj dvakrat toliko primaknemo za dve plači zaposlenih v gradu. Pristave pa so mrzle in zaprte in ne bo ne tujca ne lokalpatriota, ki bi šel še enkrat na led.

Pred silvestrovim je uradnica na ministrstvu Uletovo Tamaro vprašala, ali ne bi z odhodom počakala še do marca, češ saj to pa ni tako dolgo. »Ne,« je rekla Tamara. Pa so se čudili v ministrski pisarni, kako to, da ne. »Ker bi bilo treba ta čas plačevati najemnino,« je pojasnila Tamara Ule. »Saj res,« je kapnilo državni uslužbenki. Ah!

Nesposobna graščakinja svojega gradu in pristav noče izročiti umnemu graščaku, ki bi v grajsko posest vložil še kak svoj cekin. Ji ni treba, dokler ji vi in jaz vsak mesec podarimo še kak belič. A kje je logika? Ne daleč stran graščak odlično upravlja državno zlatnino, jamo in grad in ji za to vsako leto plača še žakelj cekinov.