Romanski razgledi: Grobi svet

Tudi v naprednih krajih včasih kdo grobo klišejsko reče: To je moški svet. Tudi v najrazvitejših družbah, v katerih že dolgo ustvarjata oba spola – na vseh ravneh in prav tako materialno –, so vrhovi mnogokrat zasedeni robustno samo po moško. Tudi v ozaveščenih okoljih, ki bi morala hiteti v prihodnost enakih možnosti, se vleče neotesana težina preteklosti: in nepravično porazdeljevanje vlog je zagotovo breme. Zato ne preseneča, da je premalo rahločutnosti v sredinah, v katerih po definiciji prevladuje grobost in kjer je nasilje moralni ali vsaj nacionalni alibi: denimo v vojski.

Vsi v soseščini mu pravijo »Francoz«. Fantič še ni dopolnil dveh let, svetle polti je, a njegova mama Noella Pazoukou (ime je izmišljeno) je temnopolta, saj živita v mestu Boda v nemirni Srednjeafriški republiki. Verjetno ne bi nihče izvedel zanju, če ne bi njune zgodbe začeli raziskovati novinarke in aktivisti iz gibanja Zero Impunity ter je objavili v posebnem poročilu. »Francoz« je sin »neznanega« francoskega vojaka, vključenega v nedavno francosko mirovno operacijo Sangaris, ki je po dveh spolnih odnosih z malčkovo takrat še mladoletno mamo za zmeraj odšel brez besed. Nekega dne ga pač ni bilo več iz vojaškega oporišča, pred katerim je Noella – ki ne govori francosko in ima zaradi meningitisa, ki ga je prebolela v otroštvu, težave z govorjenjem – prodajala paradižnik. Potem ko mu je prav tam, za stojnico, nekoč padla v oči, jo je dvakrat odpeljal v neko hišo v vojaškem taboru ...: za njen prvi seks v življenju ji je plačal 15.000 zahodnoafriških frankov, kar je 23 evrov.

Primer Noelle Pazoukou, ki je po številnih ovirah postal sodni primer in spominja na večen boj z mlini na veter, preiskujejo od septembra 2015 na pariškem sodišču kot »posilstvo, ki ga je storila oseba z zlorabljanjem svojega položaja«. Noellin primer je samo ena od »desetine zgodb o spolnem nasilju nekaterih francoskih vojakov med mirovno operacijo Sangaris v Srednjeafriški republiki«, s katerimi si želijo aktivisti gibanja Zero Impunity senzibilizirati javnost, francosko in mednarodno, pritisniti na institucije – od vojske in politike do OZN ... – ter doseči, da bi sodni in vsi drugi institucionalni mlini začeli mleti tudi v prid malemu človeku. Zločinu mora slediti kazen, vsakemu zločinu. S posebno peticijo so izzvali predsednika Francije Françoisa Hollanda, naj tik pred koncem mandata poskrbi, da bo lahko resnica prišla na dan; in z njo pravica. Veliki zahodni sistemi – vojska, vojaška policija, sodstvo, politika, mednarodne institucije – morajo prenehati hermetično ščititi drug drugega, treba je doseči, da se bodo lahko opogumili tudi najbolj zatrti glasovi Afrike. Med žrtvami so v veliki večini nemočne ženske in otroci.

Ni mogoče sprejeti izgovora, da je vojna pač vojna z vsemi mogočimi strahotami, ki jih prinaša bojevanje, in da je vojska še vedno samo vojska z vsem poudarjenim mačizmom in nasilno energijo, ki se ob tem skupinsko sprošča. Tako kot ne bo nikoli prav privoliti v besede, da je tudi najrazvitejši svet še naprej predvsem statično moški ... Brez žensk ga ne bi bilo.