Zgodbe z vzhoda: Harmonija v času zla
tor, 10.10.2017, 10:00
Zgodbe z vzhoda: Harmonija v času zla
Kako naj bomo idealisti v času zla? Kako naj povzdignemo harmonijo nad hujskanje k vojni?
»Ali lahko Beethoven prepreči vojno?« To ni retorično vprašanje. Južnokorejski glasbenik Von Hjung Džun ga je postavil s svojo violino. Pozval je namreč severnokorejske kolege, da bi skupaj, vsak na svoji strani demilitariziranega območja, priredili koncert za voditelje obeh Korej, Kitajske, Rusije, ZDA in Japonske ter jih z zvoki Ode radosti iz Beethovnove 9. simfonije pozvali, naj spremenijo ton svojega političnega govora.

»Glasba je edini univerzalni jezik,« pravi Von. V ne tako zelo oddaljeni preteklosti je to že pokazal čelist Mstislav Rostropovič, ko je leta 1989 zaigral Bacha na berlinskem zidu, in zdelo se je, kakor da so zvoki njegove glasbe raztopili železno zaveso. Zakaj torej ne bi verjeli v moč Beethovna na Korejskem polotoku?

Ko so v petek podelili letošnjo Nobelovo nagrado za mir Mednarodni pobudi za prepoved jedrskega orožja (Ican), smo spet začutili dih idealizma v času rastočega zla. Tako kakor Von vabi voditelje velesil, naj pridejo na koncert in občutijo, da harmonija zlahka prehaja bodečo žico, tako tudi Ican zahteva od vseh jedrskih držav, naj se prve odpovejo nevarnemu orožju in tako umaknejo svet z roba kataklizme.

Toda če primerjamo Vonovo glasbeno pobudo z Icanovo protijedrsko kampanjo, imamo skoraj več razlogov za to, da verjamemo v Beethovna in njegovo Odo radosti kakor temu, da bi se bile Amerika, Rusija in Kitajska, za njimi pa tudi vsi drugi gospodarji jedrske vojne, pripravljeni razorožiti in tako najprej rešiti sedanjo krizo na Korejskem polotoku, nato pa še človeštvo pred kakršnim koli drugim morebitnim jedrskim samouničenjem.

Harmonija je, pravi Von, tista nepremagljiva moč, ki jo ustvarjajo posamezniki, kadar uskladijo zelo različne zvoke svojih glasbil. Toda da bi jim to uspelo, morajo poslušati drug drugega. »Poslušati drugega je zelo pomemben pogoj za sporazumevanje in dialog,« pravi. »Moramo poslušati drug drugega, da bi omogočili harmonijo.« In to je vse, kar bi rad povedal voditeljem, ki vzklikajo nore izjave in drug drugemu namenjajo neverjetne grožnje. Vprašanje je, ali slišijo sami sebe, kadar izgovarjajo besede, kakršne so »uničiti«, »spremeniti v pepel« ali preliti »morje krvi«.

V vzdušju, kakršno prevladuje na obeh straneh Tihega oceana, se je Nobelova nagrada za Ican zdela nekoliko patetična. Kakor nekakšen obupan poziv Kim Džong Unu, Donaldu Trumpu in vsem drugim, ki že držijo prst na jedrskih sprožilcih, naj ustavijo kakofonijo, ki para ušesa, uničuje srce in tepta zadnje preostanke zaupanja v svetovno ureditev, utemeljeno prav na nedopustnih žrtvah druge svetovne vojne.

In vendar že to, da obstajajo aktivisti, kakršni so zbrani v Icanu, daje upanje, da še kdo posluša Odo radosti in ni pripravljen gledati na svet kot na prostor, odet v črn plašč samouničevanja.

Kako naj bomo idealisti v času zla? Kako naj povzdignemo harmonijo nad hujskanje k vojni? Prav zdaj je izjemno pomembno verjeti v ideal miru in moč glasbe. In prav tako kakor melodija ne more nastati sama od sebe, ampak morajo vsi v orkestru uskladiti svoja glasbila, dokler ne zazvenijo kot celota, tako tudi miru ni mogoče pričakovati, če ne bodo utihnili glasovi zla na obeh straneh bodeče žice, skozi katero očitno težko prehajajo kakršne koli politične odločitve, glasba pa to vendarle počne. In kliče vsem: »Obstaja skupni jezik! Samo prisluhniti mu je treba.«

Zgodbe z vzhoda: Harmonija v času zla

»Obstaja skupni jezik! Samo prisluhniti mu je treba.« Foto: Jung Yeon-Je/AFP

Prijavi sovražni govor