Tiskane izdaje
Ko je nekaj sto članov kitajske partijske elite včeraj sedlo v rdeče naslanjače v Veliki palači ljudstva na zahodnem robu Trga nebeškega miru, je bilo v povezavi z njimi slišati različne številke.
Zakaj je članstvo največje politične stranke na svetu v zadnjem letu in pol naraščalo počasneje kakor kdaj prej (in njihovo število še vedno ni preseglo 90 milijonov)? Zakaj je partijskih funkcionarjev, obsojenih zaradi korupcije, več kakor kdaj prej (lani so jih obsodili več kakor 300.000)? In kako je izgubljeni kapital povezan z upočasnitvijo gospodarske rasti (zadnja leta so iz države odnesli nekaj tisoč milijard dolarjev)?
Malokdo se je ukvarjal s tem, v kaj ti ljudje verjamejo in ali sploh v kaj verjamejo. Kajti med vsemi temi izračuni so se izgubili ideali, s katerimi se je vse skupaj začelo, in zdi se, da se je v veliki viziji moči in bogastva, ki si ga želijo, zameglil njihov pogled na nekaj krhkega in majhnega v človeku – na nekaj, kar človeka dela plemenitega in družbo pravično. Nenadoma ni več videti upanja, ki je bistvo vseh prizadevanj.
V Veliki palači ljudstva, ki je imela pred tridesetimi leti vse lastnosti cerkve, zdaj pa je bolj podobna velikemu podjetju, v zraku visi univerzalno vprašanje, kako pomembno je sploh še imeti ideale, če pa je vse mogoče izraziti z excelovimi tabelami, in ali so v veliki vojni proti ideologiji ubili najpomembnejšo sestavino: smisel napredka in razvoja.
Že dolgo se mnogi sprašujejo, ali je Kitajska še vedno komunistična država, vendar to niti ni več pomembno. Da, to je država s partijskim sistemom, kar pomeni, da vse odločitve sprejemajo v partijskih organih in je položaj partijskega sekretarja pomembnejši od položaja predsednika republike. Toda ali je to res tako zelo drugačno od kompromitiranih demokracij, v katerih prav tako preveč stvari podrejajo interesom vladajočih strank? In da, Kitajska je avtokratična država brez parlamentarnih volitev in z veliko cenzure v medijih, toda kritični tujec bi bil verjetno presenečen, ko bi mu Kitajci povedali, da se ne počutijo nesvobodne in da se dandanes ne bojijo političnega preganjanja, ampak brezposelnosti in pomanjkanja denarja.
Skratka, deli sveta so se med seboj dobro premešali. Premešale so se politične ureditve, diktature so podale demokracijam nekaj svojih začimb, pluralistična svoboda pa je neizogibno pritekla pod vrata monolitnih trdnjav.
Toda še vedno ostaja vprašanje z začetka zgodbe: kaj storiti, potem ko bo vladajoča stranka imela več kakor sto milijonov članov, osrednja vlada pa poskrbela za stoodstotno rast BDP? Kaj namreč storiti z ideali? Bi jih še vedno morali imeti? In kdo bi moral biti zanje pristojen? Oziroma – da rešimo vsaj ta problem – ali je naprednejša tista družba, ki ideale vztrajno goji, ali tista, ki jih je že spremenila v delovna mesta, visoke plače, brezplačne šole, popolne domove za upokojence itd., z drugimi besedami – v zgledne Excelove tabele, na katerih vsak plus, zmanjšan za vsak minus, daje optimalen rezultat?
Ideali so morda sezonsko sadje. Morda jih ne moremo imeti v prav vsakem letnem času. Morda ob nepravem času pridobijo trpek priokus oziroma začnejo spominjati na kislo grozdje ali presladko limonado. Toda zakaj potem sploh potrebujemo stranke? Kako bi nastala združena Evropa, miroljubna Japonska ali pravičnejša Amerika, če ne bi imeli idealov? In kaj bi sploh bila Kitajska, če ne bi bilo številk? Morda en sam velik dvom. Samo še ena neuresničena iluzija.
