Igrajmo se z dojkami, ne z zdravjem

Pri nas zaradi raka na dojki umre skoraj 40 žensk na 100.000 prebivalcev, v Posočju še deset več.

Objavljeno
22. november 2016 15.43
Blaž Močnik
Blaž Močnik
Sto ljudi, sto čudi, pravi pregovor naših južnih bratov, nekoliko sfriziran pa sto žena, 200 sisa. Prevod bržkone ni potreben. Zaradi estetike, privlačnosti ter takšne in drugačne uporabnosti je šal na račun dojk cela vrsta. Kakopak je za zdrav smeh na ta račun najprej potrebna zdrava dojka. Ker pa v Sloveniji na dojki zboli ena ženska od desetih do 75. leta starosti, rak hitro vzame šalo.

Redni samopregledi in predvsem pravočasni mamografski pregledi so ukrep, s katerim je odkrivanje raka uspešnejše, s tem posledično tudi zdravljenje in na koncu je manjša tudi umrljivost. Pri nas zaradi raka na dojki umre skoraj 40 žensk na 100.000 prebivalcev, v Posočju še deset več. Zakaj na tem območju zbolevajo pogosteje, je neraziskano vprašanje za stroko, je pa jasno, da je zaradi težje dostopnosti do mamografa pregledanih bistveno manj žensk kot v večjih slovenskih centrih. Dobrih 1300 zgornjeposoških žensk je letno primernih za državni presejalni program za raka dojk Dora, vsaj 80 odstotkov od teh pa bi moralo na pregled, da bi se umrljivost zmanjšala. Kolikšna je zdajšnja pregledanost, ne vemo, glede na umrljivost pa moramo na žalost sklepati, da je slaba.

Vsaj 50 kilometrov vožnje v eno smer do šempetrske bolnišnice, kjer je najbližja stacionarna mamografska enota, in celodnevno čakanje seveda nista spodbudi k pregledom, četudi po vsej zdravi pameti vemo, da samcat zapravljeni dan za rutinski pregled ni nikakršna žrtev v primerjavi z napori, ko je lahko že prepozno. Če k temu dodamo še človeško naravo, ko raje mencamo kot ukrepamo, ne bi konkurirali Einsteinu s trditvijo, da bi se položaj bistveno izboljšal, če bi posoškim ženskam mamograf približali.

V Sloveniji delujeta dve mobilni enoti, vendar je zaradi potreb ena pravzaprav stacionarna pred ljubljansko onkološko kliniko. Druga pokriva območja, kjer je žensk več, kot so zmogljivosti stacionarnega mamografa – torej večja središča, ki že tako in tako imajo mamograf. Mobilna enota je zatorej mobilna zgolj pogojno in ne doseže krajev, kot so Tolmin, Bovec ali Kočevje, na primer.

Dora predlaga, da občine Bovec, Kobarid in Tolmin organizirajo avtobusne prevoze – toliko o zasebnosti – do šempetrske bolnišnice, kar bi jih letno stalo 9000 evrov. Strošek prevozov istega števila žensk z osebnimi vozili glede na povprečno oddaljenost 50 kilometrov od bolnišnice je čez prst 24.000 evrov. Premestitev mobilne mamografske enote pa stane 1500 evrov.

Če podatek drži, bi nov mamograf stal približno 200.000 evrov. To bi moral biti za trimilijardni zdravstveni proračun drobiž. Z nakupom za onkološko kliniko bi se ena mobilna enota sprostila in morebiti bi lahko zavila tudi v odročnost. Omenjeno število žensk bi v Posočju pregledali v mesecu in pol. Če zdaj odpove kateri od delujočih mamografov, pa se tako in tako ves sistem podre.


Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.