Inovativni kolaps

Hostesi, ki se je onesvestila sredi konference Bolnik včeraj, danes, jutri, se ta šokantni pripetljaj, na srečo s srečnim koncem, ne bi mogel zgoditi na bolj »primernem« kraju, saj tam ni manjkalo zdravnikov. Zadržani dihi navzočih po močnem udarcu ob padcu na tla so se, ko si je dekle opomoglo, po velikem prostoru konferenčne dvorane razlili kot ogromen val olajšanja in zaupanja v prisebnost in usposobljenost ljudi, poklicanih za takojšnje ukrepanje in reševanje življenj.

V kontekstu dogajanja, na katerem je tekla beseda o pomenu inovacij – za boljše zdravje, zdravstveno varstvo in zavarovanje, za boljše storitve in boljšo logistiko v zdravstveni sferi, za bolje financirani ter posledično zmogljivejši in sploh boljši zdravstveni sistem –, pa je bil omenjeni kratkostični presunljivi dogodek zelo povedne narave. Verjetno jih ni bilo malo, ki so se ob njem vprašali, kaj neki bi se ali se bo zgodilo, če pride do tega, kar na Slovenskem že kar nekaj časa nakazujejo sploh ne črnogledi, ampak povsem realni scenariji – do kolapsa zdravstvenega sistema?

Ta okoreli sistem, ki mu z majhnimi, sramežljivimi lepotnimi popravki ne bo mogoče vdihniti življenjske moči, ki jo tako zelo potrebujejo ne le bolniki, ampak tudi vsi v njem zaposleni, je prerešetan s številnimi luknjami, ki šibijo njegovo trdnost. Med bolj izstopajočimi je zagotovo ta, da je tako opevano skrajšanje čakalnih dob v trenutnem seštevku vse prej kot na pozitivni ničli; nasprotno, če bi hoteli odpraviti vse čakalne dobe, bi v tem hipu potrebovali 70 milijonov evrov.

A fenomen čakajočih na zdravstvenosistemski čudež – kljub temu da tega že dolgo ni od nikoder – je pri nas, kot kaže, večinsko sprejeta in narekovana zimzelena stalnica. Takšno zakoreninjeno stanje pa onemogoča prevrednotenje zastarelih temeljev zdravstva, čeprav je jasno, da bi sveži in bolj fleksibilni prijemi omogočili več pravičnosti, kakovosti in varnosti. Več odličnosti. Več inovativnosti. Več dobrega za bolnike.

V Nemčiji so raziskovalci za leto 2012 dokazali, kako velik je (bil) prispevek tamkajšnje industrije zdravja h gospodarski rasti – bruto dodana vrednost v gospodarstvu: 11 odstotkov, izvoz: sedem odstotkov, končna poraba: 20 odstotkov, celotna zaposlenost: 15 odstotkov. Pri nas pa v bistvu govorimo le še o preživetju zdravstvenih ustanov, ki večinsko tonejo v rdečih številkah, tudi zaradi že opravljenega, a ne plačanega zdravljenja.

Da pa ne bi upirali oči samo v kurativo, bi se, med drugim, veljalo zgledovati po inovaciji na evropski ravni, kampanji Živjo, možgani, namenjeni izboljšanju zdravja možganov prebivalcev stare celine. Med nasveti, kako poskrbeti za dobro tega organa – z vzdrževanjem fizične aktivnosti, druženjem, nenehnim izzivanjem možganskih vijug, obvladovanjem stresa, mladostnim in pozitivno naravnanim razmišljanjem, z življenjskim slogom, ki bo pomagal zaščititi (tudi) možgane – je ključno zavedanje, da bi bilo prav vsak dan treba narediti nekaj za možgane in tako zmanjšati možnost za upad možganskih funkcij.

To bi koristilo vsem in vsakomur. Tudi politikom, ki v medresorskih tehtanjih vedno znova presodijo, da zdravstvo (in v tem smislu torej tudi zdravje) očitno v naši deželi ni tako pomembno kot drugod, v razvitem svetu. A slejkoprej se bo moral zgoditi preobrat. Le tako bo mogoče preprečiti kolaps in vdihniti življenje inovacijam.