Islamofobija

Po pariškem napadu je spet v ospredju razprava o kompleksnem, večinoma konfliktnem razmerju med Zahodom in islamom, v obtoku je veliko zgrešenih izhodišč. Začela se je vojna proti terorizmu, v kateri Evropa ne more zmagati. Mediji so polni govorice o radikalnem islamu, ne o polomu francoske integracijske politike. Strah pred islamskim ekstremizmom že dlje sooblikuje evropsko politiko, in to ne samo desno. Prešel je v islamofobijo.

Ni samo bojazen in sovraštvo do islama in muslimanov, mnogi razlagajo islamofobijo kot rasistično in antisemitsko. Musliman in Jud sta bila zgodovinsko vedno idealni Drugi, Evropa je gradila svojo identiteto na negativni podobi islama. In čeprav agresivnost ni lastna samo islamu, ta zaznamuje tudi judaizem in krščanstvo, je le radikalni islam dojet kot patološki. Imamo različne vatle za presojanje nasilja: »naše« nasilje praviloma povezujemo s kontekstom islamskega terorizma, ob islamskem terorizmu praviloma umanjka nasilje Zahoda. Med prek 150 terorističnimi napadi v Evropi v letu 2013 pa jih je bilo samo dva odstotka »religiozno motiviranih«. Najgrozljivejše teroristično dejanje v novodobni evropski zgodovini je izvedel krščanski fundamentalist Breivik, ki je leta 2011 na Norveškem pobil 77 ljudi.

Vzpon islamobofnih strank opazujemo povsod. Pegida, tako imenovani Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda, ki vpijejo, da so Ljudstvo in terjajo Domovino (Heimat), ni prvo skrajno desno gibanje v Nemčiji, ki nasprotuje priseljevanju in islamu. Toda nakazuje presenetljivo spremembo v politični krajini, trajno prisotnost skrajne desnice prvič po letu 1945. Hkrati se kruši meja med skrajno desnico in srednjim razredom na ulicah Dresdna. Poraja se vprašanje, ali ne gre za vračanje »nemškega vprašanja«, ponovitev duha in okoliščin, o katerih smo mislili, da pripadajo nacistični preteklosti.

Še bolj skrb vzbujajoč je trend v Franciji, kjer si državljani zlagoma začenjajo predstavljati predsednico Marine Le Pen. Zadnje raziskave kažejo, da bi voditeljica Nacionalne fronte zmagala v prvem krogu. Nedavni pariški masaker je bil lepo darilo njej, ki se ji prenapihnjena muslimanska grožnja – povsod po svetu očitno služi povečanju državnega nadzora, represiji in omejevanju svobode − še ne zdi dovolj napihnjena. Etnični predsodki so rdeča nit vsakega njenega nastopa. Kar je v času Jean-Marieja Le Pena pomenil antisemitizem, zdaj predstavlja islamofobija. »Islamizacija Evrope« je Marine padla v naročje kot zrela hruška. Pomenljiv je podatek, da nihče ne pozna niti natančne številke, koliko muslimanov živi v Franciji. Država pač ne zbira etnične statistike.

Kako se počuti musliman v Evropi? Redkokdaj pride do kakega mikrofona, medtem ko po morilskem napadu na Charlie Hebdo spraševalce tako ali tako zanima samo njihova opredelitev do radikalnega islama. O islamu in muslimanih v Franciji govorijo skorajda izključno nemuslimani. Najmočnejši je glas tistih, ki muslimanov pretirano ne marajo: kontroverznega pisca, polemika Érica Zemmourja, skrajne desničarke Marine Le Pen, filozofa Alaina Finkielkrauta. Ko je te dni eden od evropskih časnikov deseterico muslimanov vprašal o »njihovi Franciji«, so se vrstile mučne pripovedi ljudi, ki jih zato, ker so se rodili kot muslimani, tlačijo v eno etnično škatlo.