Tiskane izdaje
Verjetno nismo preveč zahtevni, če v domači slovenski gostilni pričakujemo postrežbo v slovenskem jeziku. Tudi približek je O. K. Če je slovenščina kitajsko polomljena, je celo zabavno. Zabavno pa ni, če se kdo zavestno vede nespoštljivo in zavrača besedni higienski minimum. Še posebno če se kaj takega dogaja v zelo občutljivem obmejnem prostoru zahodne Slovenije, kot je vas Robidišče.
Novi najemniki vaškega gostišča so Italijani iz Veneta, ki svojo marljivost obratnosorazmerno teptajo brez občutka za domačo besedo. Nihče od njih ne pričakuje klene slovenščine ali citiranja Prešerna ob naročilu litra rdečega vina, ne moremo pa zameriti tistim, ki to nezavedanje o pomembnosti jezika zamenjajo za odkrito aroganco do vsega, kar je slovenskega.
Zatorej je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj bo šla kaplja čez rob. Na mizi se pogosto ni znašlo tisto, kar se je naročilo. Pijani mongolski dislektik, ki za Slovenijo ni nikoli slišal, bi verjetno bolje napisal ponudbo na jedilnem listu že v prvem poskusu. Na pogrinjkih je obris Italije. Kobarid je zapisan kot Caporetto. Prvi incidenti, ko so Slovenci protestno vstali in šli, ker so se v najbolj zahodni slovenski vasici počutili posebno nezaželene, so že našteti. Da so se razočarani posamezniki zaradi »hotenega nerazumevanja slovenščine« obrnili na medije in očitno tudi inšpekcijske službe, je zgolj višek vsega.
Niti tisti, ki v Robidišču iščejo pošten turistični zaslužek, nimajo najboljših izkušenj. Srce jih boli, ker se zavedajo, da lahko takšen kraj dobro deluje zgolj, če diha kot eden. Za slabo reklamo je hitro dovolj in verjetno je ni večje napake v prostoru, ki se verjetno nikoli ne bo v celoti ozdravil nacionalnih bolezni, kakor to, da se tako brezbrižno obnaša do ljudi in okolice. Tudi zato, ker je - na obeh straneh meje, da ne bo pomote! - še vedno dovolj tistih, ki bi z veseljem prilivali olje na ogenj. To pa bi bila še precej večja katastrofa v primerjavi s tem, da se neki Slovenec ni mogel sprijazniti, da so ga v Robidišču postregli v italijanščini.
V preteklih letih sta gostilna in vas dobro dihali in prebudili enega bolj simpatičnih slovenskih krajev. Medtem te v Benečiji sprva nekoliko zadržani domačini zdaj že nagovorijo tudi v slovenščini, kar je bila še nedavno tega znanstvena fantastika. Kar se je desetletja na bolje previdno spreminjalo z mišjimi koraki, se danes hitro sesuva s slonjo neokretnostjo s pogrinkom ali jedilnim listom, ki obujata skorajda že pozabljena nacionalna čustva. Menim, da so incidenti posledica nezavedanja, v kako občutljivem prostoru so se znašli najemniki, in ne posledica načrtnega netenja nestrpnosti. Problem je le to, da je končni učinek lahko popolnoma enak.
