V živalskem vrtu pokrajine Yunnan bo v torek nenavadna poroka. Ovna po imenu Changmao (Dolgodlaki) in srno Chunzi (Čista) bodo najprej okopali, jima zatem nataknili rdeči obleki in na valentinovo razglasili za moža in ženo.
Kljub vsem razlikam, ki bi ju morale ločevati, se imata rada že več kot dve leti. Tako zelo, da je čuvajem pri iskanju primerne ovce za ovna in srnjaka za srno spodletelo, zaljubljencema pa je uspelo premagati vse »rasne« ovire in sta nazadnje ostala skupaj. Zgodba o njuni ljubezni je za Kitajce simbol harmonije, kakršno si želijo tudi med ljudmi. In kakršno si pravzaprav želijo tudi med narodi.
Podpredsednik Xi Jinping le dan pred valentinovim prihaja v Washington, da bi pred svojim skorajšnjim ustoličenjem za predsednika kitajske komunistične partije poiskal harmonijo tudi med dvema najrazličnejšima političnima vrstama, ki danes vladata razburkanemu svetu.
Kako zelo bi Kitajci radi, da bi se njihova država in Amerika, tako kot Changmao in Chunzi, zaljubili in dokazali, da nista rogati nasprotnici na geostrateški brvi, ampak si lahko 21. stoletje delita kot skupni dom miroljubne koeksistence! Kako si želijo podaljšanja valentinovega tja čez Tihi ocean, da bi si na ta način zagotovili še nekaj desetletij mirnega gospodarskega razvoja in nemotene politične stagnacije!
Toda težko je imitirati ljubezen med svetovnima silama, ki sta že zdaj poosebljen absurd naše dobe. Kitajska in ZDA namreč kažeta, kako države, ki so znotraj svojih meja pripravljene streljati na državljane, na mednarodnem prizorišču pogosto dvignejo glas proti oboroženim posredovanjem za odpravo družbenih in političnih kriz, medtem ko tiste, ki v svoji hiši prepričano varujejo svetinjo človekovih pravic, enako pogosto izberejo vojno kot način odstranitve še enega diktatorja z geopolitičnega zemljevida.
Tisto, kar povezuje Kitajsko in ZDA, je globaliziranje šablone, ki jo predlagajo kot rešitev med kitajskim kvazimirovništvom in ameriško kvazidemokratizacijo. Denimo ko gre za Sirijo, omenjajo kosovski model in Fouad Ajami, sopredsednik Hooverjeve delovne skupine za islamizem in mednarodno ureditev, od Baracka Obame zahteva, da Bašarju al Asadu odbrusi kremplje, tako kot je Bill Clinton pristrigel peruti Slobodanu Miloševiću. Toda zdaj, vrsto let po »rešitvi« Kosova, zanj vendarle predlagajo »Tajvanski model«, po katerem bi se Beograd pretvarjal, da ne opazi obstoja neodvisne države, Priština pa ne bi delala težav z izobešanjem kosovske zastave na previsoke drogove.
Dalje, glede tibetanske tragedije se ponovno spogledujejo s hongkonškim modelom, prihodnost Tajvana pa gledajo skozi mračno prizmo hongkonške izkušnje z izvajanjem načela ena država, dva sistema. In vse to se je že tako zvrtinčilo, da je mogoče dvomiti v obstoj rešitve za kateri koli problem današnjega zbalkaniziranega sveta. Morda je verjetneje, da so šablone miroljubne koeksistence s primesjo interesov velesil postale zgolj brezupni poskusi, da bi miru dali še eno priložnost.
Medtem, ko se bo Xi sprehajal po ameriških tleh, bodo Kitajci praznovali valentinovo. Ta ni postal njihov priljubljeni praznik samo zaradi kiča, ki spremlja rozastega Amorja. V resnici si želijo harmonije, ki bi prekrila nacionalistične in ideološke razdore, le da se nikakor ne morejo odločiti, kdo bo srna in kdo oven, in po kateri poti bi obšli ozko brv, s katere se zlahka pade v nevarne vode.
Foto: Reuters