Iz azijskega zornega kota: jesenske obletnice

Sezono jesenskih obletnic smo začeli s tem, da smo se ozrli v preteklost in pogledali, kaj vse se nam je spremenilo od trenutka, ko so protiglobalistični teroristi uničili stolpa Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, zato je prav, da se še enkrat za hip ustavimo in razmislimo o še eni obletnici: kmalu bo minilo točno deset let, odkar je bila Kitajska sprejeta v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in postala največja privrženka nadaljevanja globalizacije.

To je prav gotovo povod za to, da se spomnimo, kaj vse se je spremenilo v naših veletrgovinah (kjer je le malo blaga brez oznake »made in China«), v naših garažah (v katerih imamo parkirane nekdaj švedske volve in nekdaj angleške roverje, ki zdaj prihajajo iz obratov v kitajski lasti) ali naših pisarnah (kjer so nekdanji prenosni računalniki IBM pravzaprav kitajski računalniki Lenovo, vse iPhone, iPade in MacBooke pa so sestavile kitajske roke nekje na jugu azijske sile).

Prav ta deseta obletnica pa je tudi izvrsten povod za to, da pogledamo naprej in razmislimo o tem, kaj se bo dogajalo v prihodnjem desetletju. Bomo kmalu imeli v denarnicah juane in o njih razmišljali kot o valuti, v kateri bomo varčevali, ker ne bomo več zaupali dolarju ali evru? Nam bodo otroci, ko bodo diplomirali, povedali, da odhajajo v Šanghaj, kjer si bodo poiskali delo, ki ga je pri nas vse manj? Bo naš sosed kitajski menedžer evropskega podjetja ali predstavnik kitajske investicijske banke (največje na svetu, seveda, tako kot mora biti na Kitajskem v zadnjih desetih letih vse največje), ki bo nadziral največji investicijski projekt nekje v srednji Evropi ...

Pogajanja za sprejem države v WTO so trajala povprečno pet let, za Kitajsko pa je bilo treba petnajst let in pet mesecev. Ta pot je bila toliko daljša ne le zato, ker je WTO postavljal Pekingu natančne zahteve v zvezi s pravili blagovne izmenjave, temveč tudi zato, ker kitajsko vodstvo dolgo ni bilo povsem prepričano o tem, kaj prinaša takšen korak iz samoosamitve in ali je sporazum z globaliziranim trgom nujno mefistovske narave: torej prodaja komunistične duše za korak skozi peklenska vrata na kapitalistično bojišče, kjer se bo do konca razgalila rdeča ideologija.

Gledano z današnjega zornega kota je logično, da je kitajski vstop v WTO najbolj koristil prav Kitajski, ker je dobil pojem globalizacije od jeseni 2001 do danes novo razsežnost in spregovoril v nekaterih od kitajskih narečij, ker je svetovni trg pod vplivom novega velikega igralca na njem spremenil nekdanja pravila igre in ker je zdaj ta ista vlada v Pekingu, ki so jo ameriški in evropski državniki še donedavnega poučevali o odpiranju meja, najglasnejša zagovornica odpravljanja vseh preostalih ovir, s katerimi se srečuje kitajsko blago na poti proti Zahodu oziroma zahodna tehnologija, ki bi jo azijska sila rada kupila, če ne bi bilo vseh mogočih političnih embargov in sumničavih zaščit pred morebitnim piratstvom.

Leto pred kitajskim vstopom v WTO so iz te države izvozili za slabih 250 milijard dolarjev blaga, vanjo pa uvozili za malo več kot 225 milijard dolarjev izdelkov. Lani je znašal kitajski izvoz 1600 milijard, uvoz pa 1400 milijard dolarjev. Leta 2001 je Kitajska dobila za 47 milijard dolarjev tujih naložb. To seveda ni malo, še toliko več pa je za 115 milijard dolarjev naložb, kolikor so jih v azijski sili uresničili samo leta 2010.

Če v luči vseh teh številk pogledamo v prihodnje desetletje, lahko Kitajsko že zdaj prepoznamo kot veliko silo. Namesto razprave o tem, ali bo to postala ali ne, bi bilo bolj koristno priznati, da evropske države praviloma ne vedo, kaj hočejo od Kitajske, medtem ko Kitajci točno vedo, kaj želijo doseči na naših tleh. Evropejci tudi po kitajski medicini posežejo šele takrat, ko bolezen napreduje v usodno fazo. Tudi evropske vlade so Peking zaprosile, naj odkupi njihove dolgove, šele takrat, ko jim je voda že pošteno tekla v grlo. Kaj pa Kitajci? Kitajci pravijo »da, vendar«. In pomembno je, da Evropa končno sliši, kaj se skriva za tem »vendar«.

»Da, pomagali bomo evropskih državam, da se rešijo iz krize, vendar pa nam morate pred tem priznati status tržnega gospodarstva,« je prejšnji teden dejal premier Wen Jiabao. Sporočilo je bilo morda skrito med vrsticami, a je bilo kljub temu jasno in logično povabilo k temu, da se z očmi preleti deset razburljivih let kitajskega članstva v WTO. In da se v jeseni vseh obletnic, ki so spremenile svet, prizna, da se je leta 2001 zgodilo tudi nekaj dobrega. Kitajska se nam je stopila naproti in zdaj je tukaj. Pred vrati.