Iz azijskega zornega kota: veliki in majhni

Približno v istem času, ko je največji kitajski košarkar vseh časov Yao Ming pripotoval iz Houstona v Šanghaj in objavil, da se bo upokojil, je nekdo na eni od pekinških postaj metroja v mladem beraču prepoznal Zhang Shangwuja, bivšega svetovnega prvaka v orodni telovadbi.

Ljudi je prosjačil, naj mu podarijo kakšen juan, in občasno izvajal akrobatske trike ter si tako prislužil denar za hrano. Nekdaj je bil tudi on prav tako slaven kitajski športnik kot Yao Ming. Na univerzijadi pred desetimi leti je dobil dve zlati medalji. Ko mu je leta 2002 na treningu počila ahilova tetiva, tako da se ni mogel udeležiti olimpijskih iger v Atenah, pa je njegova zvezda ugasnila. Tri leta pozneje se je upokojil.

Za Zhanga, čigar višina 152 centimetrov je bila prednost za vaje na krogih in bradlji, upokojitev še zdaleč ni bila podobna tisti, v kateri bo verjetno užival Yao Ming s svojo višino 229 centimetrov. Odstavljeni telovadec ni mogel najti dela, saj ni imel nobene formalne izobrazbe, poleg tega pa ni izpolnjeval niti osnovnih estetskih standardov. Zunaj telovadnice je bila njegova velika pomanjkljivost v tem, da je bil premajhen.

Kaj hitro je porabil 38.000 juanov (5500 dolarjev), kolikor jih je dobil za odpravnino iz športne elite, nato je najprej prodal svoji zlati medalji, eno za 60 in drugo za 50 juanov, na koncu pa postal žepar. In tako se je znašel v zaporu. Odkar so ga aprila letos – potem ko je odslužil štiriletno zaporno kazen – izpustili, berači.

Yao Mingu, zato da bi preživel, prav gotovo ne bo treba vrteti žoge na konici kazalca. Njegovo bogastvo, ki je bilo ocenjeno na več kot sto milijonov ameriških dolarjev, je modro razporejeno v vrednostne papirje nekaj uspešnih družb, kitajsko restavracijo, ki jo je odprl v Houstonu, in košarkarski klub, ki ga je kupil v Šanghaju.

Podobnost med propadlim Zhang Shangwujem in oboževanim Yao Mingom ni zgolj v poškodbi, zaradi katere sta se bila prisiljena tako zgodaj upokojiti. Tako kot vsi drugi uspešni kitajski športniki tudi ta dva veljata za industrijski proizvod kitajske športne mašinerije. Ko je bil Yao leta 2002 povabljen v NBA, je moral Kitajski košarkarski zvezi plačati nadomestilo za »izgubo državnega premoženja«.

Ta predpis velja za vse športnike, ki se odločijo stopiti na svetovne tekmovalne steze. V njem je jasno zapisano, da morajo ti športniki kitajski državi plačati polovico svojega bruto zaslužka, ki ga ustvarijo v tujini. Športniki se morajo namreč vedno zavedati tega, kako so nastali in komu se morajo zahvaliti za svoje rezultate. Nikakor ne smejo pozabiti na to, da so njihovi koši, dobljene tekme in doseženi rekordi »dokaz superiornosti socializma s kitajskimi značilnostmi«, kot je to odločno pojasnil partijski sekretar Hubeja, ko je novi teniški zvezdi Li Na, ki je doma iz te pokrajine, čestital za osvojeni grand slam v Roland Garrosu.

Razlika med Yao Mingom in Zhang Shangwujem je v tem, da je telovadec otrok s podeželja, in to iz revne družine brez družbenih zvez, medtem ko je košarkar sin košarkarskih reprezentativcev, zato je njegova mati vedela, da se lahko v današnjih časih z državo pogaja o vseh stvareh. Dosegla je, da Yao domovini plačuje le deset odstotkov zaslužka, pri čemer pa se je v devetih letih, kolikor je igral za Rocketse, kljub vsemu nabralo več kot devet milijonov dolarjev.

Tako sta dva zlata fanta svoji športni karieri končala na nasprotnih koncih kitajskega pojmovanja nadarjenega posameznika. Oba sta javnost spomnila na veliko dilemo o tem, kje je ravnovesje med individualno vrednostjo in državno močjo. Oba sta svoj čas sanjala o tem, da ju bodo obravnavali kot človeški bitji in ne kot – športna stroja. Sicer pa edina razlika med njima ni ne v zlatih medaljah ne v športnih zmagah, temveč v denarju.

A Zhang je kljub vsemu imel srečo. Potem ko so ga prepoznali na postaji metroja, so o njem številni ljudje pisali na spletnih straneh in z zgodbo o olimpijskem prvaku, ki je prišel na beraško palico, zbudili pozornost enega najbogatejših Kitajcev, ki je že sklenil, da bo vseh svojih pet milijard juanov (750 milijonov dolarjev) dal v dobrodelne namene, preostalo premoženje pa bo družbi zapustil po svoji smrti. Chen Guangbiao je »tovariša Shangwuja« zaposlil kot trenerja v fitnes klubu svoje družbe in mu dodelil dobro plačo, naučil ga bo petja in ga usposobil na voditelja na gala večerih, na katerih bogati podarjajo denar tistim, ki to niso. Veliki in majhni so tam »državno premoženje«. Le občasno imajo tudi posamično ime in priimek.