Iz dežele kralja Matjaža: Basen o ježku in konju

Ježek je bil za Preventove rokavice to, kar je bil David Beckham za dizajnerske gate.

Objavljeno
31. januar 2015 05.01
mce*Prevent Global
Mateja Celin, Slovenj Gradec
Mateja Celin, Slovenj Gradec

Kralj Matjaž je v svoje bukve dodal dve novi basni iz svojega kraljestva: o slavnem koroškem ježku, ki je emigriral in postal Bosanec, ter o koroškem konju, ki je skrivnostno izginil, za seboj pa pustil le nekaj neprebavljivih delov telesa.

Nekoč je na Koroškem živel ježek, ki je bil tako lep in neustrašen, da se je (takrat tudi lepa in neustrašna) firma Prevent odločila, da ga uporabi za svoj model (tako kot Calvin Klein Davida Beckhama, da jim reklamira gate), in ježek je postal zaščitni znak za oranžne zaščitne rokavice, saj se jih spomnite, iz grobe tkanine, potopljene v oranžno gumo. Izdelali so jih dva milijona na leto. Imeli so jih vsi, delavci, gradbinci, vrtnarji, domači mojstri, bile so pri vsaki hiši in po vsem svetu. Ježek je bil tudi maskota odličnih slovenjgraških rokometašev, ki jih je Prevent takrat sponzoriral. Nihče jim ni pravil RK Prevent, bili so ježki.

Ko je šlo vse k vragu, je skupaj s Preventom in 1260 delavci potonil tudi slavni ježek, oranžne rokavice so nehali izdelovati. Kralj Matjaž se je odločil izbrskati, kam je koroški zvezdnik izginil in odkril, da je užaloščen nad usodo svoje matične firme, ki ga je ustvarila, emigriral v Bosno! V Goražde, kjer živi naprej in kjer še vedno štancajo Preventove rokavice z njegovo podobo, le da v okviru druge Preventove skupine, v kateri se lastniki pač niso udarili med sabo in pognali vsega, za kar so delavci garali 40 let.

Zaenkrat je ježek Bosanec samo začasno, ker ga imajo v najemu, in Matjaž je slišal, da še vedno potihem upa, da bi se lahko vrnil domov. Tudi stečajnik Preventa Global ga bo poskušal pripeljati nazaj, tako da ga bo ponudil domačim firmam. Če ne bo zanimanja, ga bo najbrž kupila bosanska in slovenjgraški ježek bo dokončno dobil bosansko državljanstvo. Konec.

Zdaj pa k basni o izginjajočem konju. Nekoč sta živela (po najdenih ostankih nog sodeč) črna konjiča, ki sta imela to nesrečo, da so ju na črno redili na neki koroški kmetiji. Konja sta se, glede na to, da sta bila brez vseh dokumentov, zadrževala v domačem hlevu, prebirala rumene časopise, prenašala multiple sarkazme drugih, registriranih konj in obžalovala svoje pusto življenje. Vsaj hrano in streho nad glavo imava, sta se tolažila, a pri tem nista vedela, da imata oboje samo zato, ker ju redijo za meso. Nekaj pred božičem se je lastnik odločil, da jima je odzvonilo, in ju fental.

Kaj so bile njune zadnje besede, ne vemo, ker je šlo za zakol na črno kar doma, bogve na kak način, a verjetno nista brez trpljenja odkopitljala v konjska nebesa, kjer so jima zrasle zaslužene angelske perutke. Lastnik ju je razkosal in meso verjetno že pretopil v denar, ostanke nog, grivo, kožo in čreva pa naložil na traktor in zapeljal na travnik v Kotljah, blizu hiš, žalostni tovor tam odvrgel in izginil. Niti zakopati se jih ni potrudil. V Libeličah je nekdo na isti način odvrgel prašičje kadavre, le da enega (mladiča) kar celega, enega (njegovo mater) pa izmaličenega. In nauk te basni? Matjažu je ob tovrstnih grozljivih dokazih trdosrčnosti in pohlepa zaigrala ena sama misel: Korošci smo zmerom za mušter bili, na svetu ni boljših, ni boljših l'di (če ne upoštevamo bednih zveri) ...