Tiskane izdaje
Res, da je bil dan bolj mrakoben in meglen in se ni čisto dobro videlo, a kralj Matjaž bi dal roko v ogenj, da je zadnjič videl pokojnega župnika, pisatelja in pesnika Franca Ksaverja Meška, kako s kovčkom zapušča slovenjgraško župnišče. Pred vrati se je presedel na voziček in se odpeljal čez trg ter izginil za vrati muzeja. Sledile so mu še njegove omare, pa knjige, suknja, popotna palica in kup drugih reči. Kralj Matjaž se je že zbal, da gre za ugrabitev in nemudoma začel pripravljati reševalno akcijo, a je še pravi čas izvedel, da bodo Meškov ukalupljeni dvojnik in vse njegove pritikline od zdaj doma v muzeju, sledila pa bo še selitev dragocenosti drugega znamenitega župnika Jakoba Sokliča iz njegove sobe zakladov.
Ta iz (skoraj) božje hiše odhaja v ubožno hišo (simbolika je naključna), ko in če bo podrtijo občina obnovila, do takrat pa bo gostovala v muzeju. V župniji so se namreč odločili, da bodo namesto duhov že davno pokojnih duhovnikov in njihove zaprašene imovine v sobe raje naselili še žive dušne pastirje. Exit Meško in Soklič, enter Potnik in Legnar. Za dušno pašo v Slovenj Gradcu bosta namreč od zdaj skrbela kar dva župnika. To je tudi nujno, je razmišljal kralj Matjaž, če namreč drži rek nomen est omen, potem Potnika skoraj nikoli ne bo doma, Legnar pa se bo moral ubadati s finančnimi zadevami – če se bo izkazalo, da drži, kar mu je zapisano v imenu, ga bo namreč moral zanimati »le gnar«.
Dinamični duo že odkriva nove oblike marketinga, saj je Soklič sam zapisal v volilo, da sicer nima nič proti, če nekoč v prihodnosti za njegove zaklade ustrezno poskrbi kdo drug, a mora tisti, ki bo skrbnik zbirke, vsako leto dati za dve maši. Ti lisjak, se je hehetal kralj Matjaž, muzealci bodo tako dali prostor, strokovno poskrbeli za zbirko, jo restavrirali, vzdrževali, negovali in varovali, pa še plačevali maše, da to lahko počnejo, medtem ko dragocenosti ostajajo v cerkveni lasti.
Sicer ni najbolj jasno, od kod izvirajo kipci iz egipčanskih grobnic pa redek porcelan iz neke pomembne kitajske dinastije in podobne za Slovenj Gradec precej nenavadne najdbe, a s provenienco artefaktov se bodo imeli čas ukvarjati v muzeju, medtem ko bodo čakali občino, da za Sokličevo zbirko uredi primerne prostore v ubožni hiši. Tukaj nomen est omen še posebno izrazito velja. Ubožna hiša je bila namreč skozi stoletja domovanje bede, pomanjkanja in bolezni, to podobo pa ji je uspelo ohraniti do danes, ko uspešno kazi sicer obnovljen »cerkveni« del mesta. K prenovi se občina spravlja že deset let, bajta pa je še vedno ubožna, namesto udobna. Župniški dvojček že ima rešitev. Predlagala sta, naj tudi občina pri njima naroči kakšno mašo, pa bodo videli ali bi se dalo zadeve malce pospešiti. Ker pa je problem le »gnar«, ta pa žal ne pada z neba, se je občina prizemljila in se pri ubožni hiši najprej lotila investicije, ki si jo lahko privošči: gradnje javnega veceja. Če jim bo vmes zmanjkalo denarja, bodo tehnologijo pač zamenjali s cenejšo. Na štrbunk.
