Iz dežele kralja Matjaža: Domači prijatelj

Kralj Matjaž je zadnjič na ves glas navijal enega svojih najljubših komadov – With a Little Help From My Friends. Slučajno je to edina plošča, ki jo rad posluša, saj Cockerjevo mojstrsko hreščanje preglasi celo neznosno cviljenje in prasketanje Matjaževega zdelanega starega gramofona. Prepariran od Cockerjevega nadvse življenjskega refrena (»bom že nekako, z malo pomoči prijateljev«) bi Matjaž skoraj stavil, da je tudi prevaljski župan Tasič poslušal isto ploščo, le da v rikverc. Tasič je namreč z ogorčenjem ugotovil, da ne bo že kako, da sploh ne bo šlo, to pa samo zato, ker nima pravih prijateljev na pravih položajih. Za novo leto je Prevaljam namreč država žepnino, pardon, glavarino enostransko posekala na manj kot 500 evrov na glavo. Prevalje imajo premalo glav, da bi s tem še lahko spodobno živele, zato je Tasič napovedal postopno hiranje standarda, če jim država za vsako glavo spet ne nameni prejšnjih 536 evrov. Prevaljske glave bi še s tem komaj preživele, saj bi po županovih ocenah za spodoben razvoj potrebovali vsaj 600 evrov na vsako.

Enako porazno kaže hitri cesti. Državni funkcionarji in uradniki raje sklicujejo razne okrogle mize in posvete, na katerih ure in ure brezplodno razpravljajo o prometnih strategijah in posledicah prometne odrezanosti, namesto da bi merili, risali načrte, pripravljali projekte, odkupovali zemljišča in pridobivali gradbena dovoljenja. To samo po sebi seveda še ne pomeni ceste, a prav pomanjkanje teh aktivnosti nam jo bo morda speljalo za vedno. Če bi imeli gradbena dovoljenja do leta 2017, bi tretjo razvojno os namreč lahko uvrstili na seznam projektov za Junckerjeva investicijska sredstva in mogoče celo kaj dobili. »Tako pa uradniki sami povejo, da ne načrtujejo nič! Na ministrstvu očitno nimamo pravega domačega prijatelja, ki bi poskrbel tudi za Koroško,« je penil Tasič. Le kako lahko država namerno izpusti takšno priložnost, se je spraševal Matjaž in nemudoma začel preiskavo. Na ministrstvu so Tasičeve zle slutnje takoj demantirali in pojasnili, da so takoj preverili, kakšne možnosti imamo, a je gospod Nace Junker sveto prisegel, da naslednjih sto let ne namerava deliti nobenega denarja, sploh pa ne za ceste, da pa bi lahko, če si že res tako želijo, po subvencionirani ceni podelil kakšno kaseto iz stare zaloge. Ker očitno ne bo Junkerjevih sredstev, so tretjo razvojno os tudi čisto zares izpustili iz državne prometne strategije. Ta se za Koroško glasi: flikanje starih cest, pa še to le najnujnejše.

Ceste so že razpadle, pomembne glave pa še vedno sestankujejo. Tasič je povedal, da je v 16 letih, ko pri nas nismo znali niti na zemljevidu narisati 50 km ceste, Franc Jožef že zgradil 155 km železnice! Mutski župan Vošner je prav tako začutil vso jalovost situacije in izračunal, da bi v štirih urah, kolikor je trajal zadnji »strokovni posvet«, Franc Jožef že zgradil 16 metrov železnice. Le kakšnega domačega prijatelja je imel on?! Verjetno z ekstra rumom ...