Iz dežele kralja Matjaža: Evrorazkošje

Kralj Matjaž je potegnil na svetlo svoj leseni kalkulator in se lotil računovodstva, da bi videl, kako se je njegovo kraljestvo v prejšnji finančni petletki izkazalo pri pobiranju evropskega denarja. Pobrskal je po bukvah in preveril vse naložbe, ki jih je Koroška v evropski finančni perspektivi 2007–2013 izpeljala ob pomoči nepovratnih sredstev, namenjenih razvoju regij, in rezultat ga je navdal s ponosom. Če že Slovenija na razpisih ne zna najbolje izkoristiti možnosti zastonj evropskega denarja, ki je na voljo, le pobrati ga je treba, pa je Matjaževo kraljestvo z doslednim izvajanjem prijavljenih projektov uspešno pokasiralo več kot 97 odstotkov odobrenih evropskih sredstev. Kar je približno tako presenetljivo, kot če bi kronično sestradanemu dal kos kruha in se nato čudil, ker ni pustil niti skorje.

Matjaž je tako vneto kalkuliral, da se je iz njegovega abakusa že začelo kaditi, in naposled preračunal, da je Evropska unija v zadnjih petih letih prek sofinanciranja regionalnih projektov njegovemu kraljestvu nepovratno podelila natanko 74,58 evra na Korošca na leto. Kar ni dovolj niti za vinjeto (ali svinjeto, kakor jo ljubkovalno imenujejo tisti nesrečniki, ki jih je doletela dražja cestnina). Ker pa Koroška tudi po koncu še ene finančne petletke še nima avtocest, hitrih cest in podobnih dragih razkošij, ki bi zahtevala (s)vinjete, se ob taki primerjavi nihče preveč ne razburja.

A tudi če država nič ne da, še vedno lahko kaj vzame! Potem ko so glede ceste v zadnjih petih letih Korošce ničkolikokrat peljali žejne čez vodo, pa bi zdaj radi prepovedali njim, da se čez vodo v svet vozijo sami! Ker se sesuvajo stari, nevzdrževani mostovi na poti med avtocesto in Koroško, se je mati država namreč spomnila, da bi promet čez te mostove preprosto omejila in upala, da se vendarle ne bodo podrli, preden bodo napraskali dovolj za popravilo. To bo prizadelo predvsem tovornjakarje, torej podjetnike. Ki na Koroškem kljub temu, da so v regiji večino zgoraj omenjenega evropskega denarja vtaknili v podjetniške inkubatorje, še kar hirajo. Podjetniških hiralnic pa Evropa zaenkrat žal še ne financira; pomagajo le, ko se nadobudni espeji zaganjajo navzgor. Ko gre navzdol, se mora vsak znajti sam.

Konec ruralnim projektom naklonjene evropske finančne perspektive pa je še posebej zaskrbel radeljskega župana Bukovnika. Ves živčen je ob koncu lanskega leta tuhtal, na kakšen način bi Radlje tudi po letu 2013 še lahko prišle do evropskega denarja. Naposled se je domislil nadvse prefrigane rešitve: nehali bodo biti podeželje in bodo postali mesto! Za to bi se morali samo namnožiti še za 139 duš, a po naravni poti gre to malce prepočasi, zato si bo občina začela aktivno prizadevati za povečanje števila Radeljčanov. Vsak vikend bodo v bodočem mestu izklopili elektriko, v zimskih mesecih tudi kurjavo, in ko se bodo ljudje ob soju sveč pod kovtri tiščali skupaj, bo rezultat kmalu tu. Potem pa spet na juriš na evropsko bogastvo – vsaj 74,58 evra na meščana na leto.