29. 4. Mnogo rojaških rodov je hote ali nekoliko prisilno že romalo na cesarski Dunaj. In če je bilo oddavna, sem poskrbel, da bo tudi z drobižem, za katerega sem biološko poskrbel. Ja, nekaj uric pred privozom na Cesto Marije Pomočnice (Mariahilfer Strasse) si je nedaleč od našega hotelčiča 19-letni Dominik vzel prihodnost, plinska eksplozija je vzela pol hiše, približno 13 ranjencev, odmevalo je mednarodno. Dunaj je tako prepusten, da že vsak deseti prebivalec (zasebno), če sem prav štel, govori nemško, hrano in pijačo lahko malone kjer- in kadarkoli naročiš v germanščini ali (južno)slovanščini. Povzeto, Alaba je bolj dunajski od Hiršerja. Ker je Šile za otroke do 10. leta prepokvarjen, Klimta se nagledaš na vsaki četrti šalici ali vrečki, Mozarta pa imamo doma na cedejih, ti nogohitrno vandranje po Wienu vtisne v spomin – po maši v Štefanovem hramu – vrt, v katerem so prvi na svetu zaprli živali nam na ogled, pa devetnadstropnico morskih pošasti, pa luna(tični) park, pa habsburško veličastje z vrtovi, pa ... O irharcah ne vida ne sluha. Domov voze pa se je, kaj drugega, prilegel Levstik iz predvajalnika, njegova povest o kerlu z Vrha pri Sveti Trojici. In njegovih junaštvih, s katerimi nam je posredno omogočil tridnevni izlet.
30. 4. Najprej sem šel v globine doma, v kevder, naložil odpadno kramo in jo po štirih letih odmetal v osmero megasmetiščnih kontejnerjev. No, malo je manjkalo, da bi v uničenje romal pravokotnik, zavit v črnino, nisem prepoznal izvora, tik pred spustom v ničnost pa na etiketi opazil svoje ime in priimek. In fotke z razstav iz sredine 90. let prejšnjega tisočletja. Ni jih uničil čas, pa bi jih kmalu jaz. Nato sem po šestih letih odpeljal avto v čiščo. Pričakoval, da bo šlo v petnajstih minutah, pa se je čistilcema dvignilo, ko sta pikasa odprla. Ker sem imel čas, sem pri frizerki očedil še zgornji del svoje zunanjosti. Samo še k psihiatru bi zašel in bi repetiral izrek vece račke: »Čista sem kot nova.«
5. 5. Pred nekaj leti se mi je s svojim poprdenim slogom domače grude spisovalec sila priljubil, danes pa po par vrstičjih spoznam, da sem njegov zadnji izdelek prebral že pred meseci. In to pozabil. Res sem že starikavega spomina, pa se mi vseeno zdi – tudi kar se ima za prvoligaško, včasih izpade v tretjo, če ne območno ligo. Premalo treninga, preveč tekem.
8. 5. Se je enoprostorni reno na avtocesti cijazil skoraj počasneje kot sto na uro, med prehitevanjem zapazim vzrok. Gospica je z levico ogrožala druge in sebe, z desnico pa lišpala zgolj svoje trepalnice. In petnajst minut pozneje sredi velemesta, kot prizor iz jaslic, le da je namesto pastirja in ovčice nastopil meščan, ki je imel za vratom, štuporamo, onemoglega psa. Takega velikanskega. Ni bilo jaslično, biblično pač.