Iz pekla v pekel

»Politiki s polnimi želodci in praznimi nasmehi gledajo umiranje nekega naroda. In v to početje so potegnili še nas navadne ljudi. Oči obračamo stran. A vseeno smo tudi mi del tega dogajanja in smo zato zanj soodgovorni.«

Ne, to niso besede ob zadnji begunski krizi. Leta 1994 jih je izrekla igralka Draga Potočnjak, potem ko je za projekt Pregnanci prejela drugo nagrado na prireditvi Nagrada Evrope. Nanašajo se na to prireditev.

Draga Potočnjak je tedaj dejala tudi: »Polovica sveta beži pred drugo polovico sveta. Ljudje, tudi v Sloveniji, na svojih ekranih vsak dan gledajo smrt. In pri tem mislijo, da ne morejo ničesar storiti. Da ne morejo pomagati. In vendar se da narediti veliko, le pri sebi je treba ugotoviti kako.«

Besede enaindvajset let pozneje zvenijo enako presunljivo. Pravzaprav še bolj. Kajti kažejo, da se iz ene vojne, iz ene množične selitve, ki je pljusknila tudi na naša tla, v vsem tem času nismo veliko naučili.

Predvsem pa se nam ni usidralo v zavest, da smo lahko jutri tudi mi begunci.

Vsakega starša skrbi za prihodnost njegovih otrok. To poletje se je v moje življenje prikradel še en razlog za bojazen. Kaj se bo zgodilo z njimi, če se bodo uresničile Nostradamusove napovedi o nevarnosti, ki prihaja z vzhoda, in bo Evropa zaradi terorističnih napadov Islamske države postala prostor, v katerem se ne bo dalo več varno živeti?

Tudi zato sem ob spremljanju tragedije številnih beguncev, ki so to poletje množično ubrali pot pod noge in se odpravili v Evropo, pomislila, da bi odprla vrata svojega doma materi z otroki. Kajti morda si bom kdaj želela, da bo to nekdo nekoč storil zame.

Obstaja pa še en razlog. Med spremljanjem življenja beguncev iz Bosne sem namreč videla, kako je bilo, ko smo jim ponudili streho nad glavo ter hrano, in bili prepričani, kako zelo smo velikodušni. Potrebno je bilo veliko ozaveščanja – predvsem Anice Mikuš Kos in drugih strokovnjakov za psihosocialno rehabilitacijo beguncev – pa tudi umetniških del, kot so bile gledališke predstave Drage Potočnjak in njenih Nepoboljšljivih optimistov, preden je del družbe spoznal, da so streha nad glavo in trije obroki na dan morda veliko, a obenem zelo malo.

Kajti ljudje, in še posebej otroci, potrebujejo tudi stike z okoljem, potrebujejo knjige in razvedrilo, da pozabijo na stiske. Potrebujejo družbo otrok. Potrebujejo občutek normalnosti, vsakdanjosti in dostojanstva v tem ponorelem svetu, kjer pravila in družbene norme niso več zato, da se jih spoštuje, ampak da se jih krši. Življenje begunca ni pravo življenje. To je negotovost, je bivanje v okolju, ki te ne sprejema.

Migracije – naj bodo iz ekonomskih razlogov ali zato, ker je dom prenevaren, da bi tam želeli ostati – za prvo generacijo migrantov večinoma niso prijetna izkušnja. Ponavadi se ljudje zanje odločijo, da bi zagotovili boljše življenje oziroma boljšo prihodnost otrokom. Sami se pri tem bolj ali manj žrtvujejo, saj v novi državi večinoma ne živijo, kot bi doma, če bi tam razmere bile vredne dostojnega življenja. Nigerijski zdravnik je lahko zdravnik v Nigeriji; v Veliki Britaniji ali v ZDA pa čisti stranišča in v najboljšem primeru neguje onemogle.

Ljudje smo se v prizadevanjih za dostojno življenje od nekdaj selili. Samo na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje se je v ZDA izselilo toliko Slovencev, da smo dobili nov literarni žanr – izseljensko, ne migrantsko literaturo. Če je kdo pozabil, kako je to takrat bilo, naj vzame v roke knjige Miška Kranjca. Srhljive razmere, v katerih so životarili priseljenci na spodnjem vzhodnem Manhattnu, je ovekovečil fotograf in novinar danskega rodu Jacob A. Riis. Po izidu njegove knjige How the Other Half Lives so v ZDA poskrbeli za temeljite socialne reforme.

Ključno sporočilo Drage Potočnjak in igralcev iz begunske gledališke skupine je bilo: v Slovenijo so prišli predvsem zato, ker so tako hoteli njihovi starši. Če bi vedeli, kam gredo, ne bi nikoli zapustili svojega doma. Pa ne zato, ker jih Slovenci ne bi lepo sprejeli, ampak zato, ker so pobegnili iz pekla v pekel. Begunci nimajo ničesar, kar bi bilo njihovo, nobenega denarja, nobene intime. V zasilnih pregrajenih sobah begunskih centrov je tedaj živelo več družin: pet do šest ljudi celo v istem prostoru. V begunskih centrih po svetu in pri nas so danes razmere še veliko slabše.