Tiskane izdaje
Slovenska vlada se niti v desetih dneh po razglasitvi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi izbrisanih nanjo ni uradno odzvala. To najbrž kaže na nekakšno zmedenost, ki izvira iz razlike med realnostjo, ki jo je živela sama, in tisto, ki jo je ugotovilo sodišče.
Dvajset let so nam, najprej ves državni aparat, nato pa predvsem razni grimsi, jelinčiči in gorenaki, razlagali, da so izbrisani mit, kolaboranti, simulanti, vojni dobičkarji in predvsem medijski konstrukt tranzicijske levice, ki nima zveze z realnostjo. In zdaj, tako rekoč od nikoder, prileti sodba institucije, katere odločitve so ti isti uporabljali kot ultimativno kritiko pravne države, ki da je v Sloveniji ni.
Kako to pojasniti? Možnosti sta dve:
Prva narekuje razlago, da je slovenska tranzicijska levica, se pravi strici iz ozadja, nekoč bolj znana kot udbomafija, očitno res neskončno močna. Po moči in vplivu se, kot kaže, lahko meri celo s prostozidarji in Bildebergi. Njene lovke (se kdo še spomni hobotnice?!) segajo celo v Strasbourg, kjer brani sodelavce okupatorja in s tem svojo komunistično preteklost, s katero ni nikoli prekinila.
Druga možnost pa je ta, da so se izbrisanim v Sloveniji dve desetletji sistematično kršile najbolj temeljne človekove pravice.
Če bi zdajšnja oblast res skrbela za uveljavljanje načel pravne države, potem bi sodbo sprejela brez pomislekov. Navsezadnje je Slovenija podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah. Podpisnica konvencije je tudi Evropska unija in naša država je torej vsaj na dveh ravneh pravno, politično in moralno zavezana sodbo spoštovati v celoti.
Namesto tega so nam (tudi) v tednu, katerega konec držite v rokah, postregli s sramotnimi odzivi, ki kažejo na to, da je prav zdajšnja oblast tista, ki prebivalce te države deli na prvo- in drugorazredne, ki pravno državo razume tako, da ima sama vedno prav, in ki ji ni prav nič nerodno, ko na eni strani razlaga, da denarja ni dovolj niti za nujne potrebe, na drugi pa najprej dokapitalizira NLB s tristo osemdeset milijoni, za »dobro vago« pa potem navrže še dodatnega pol milijončka za vojaško misijo v Afganistanu. Vse to v slabem tednu.
Če ima ta država dovolj denarja za financiranje »nacionalnega interesa« v obliki naše največje banke in vojaške navzočnosti pod Hindukušem, potem ima dovolj denarja tudi za nacionalni interes v obliki spoštovanja človekovih pravic pred domačim pragom.
Res je, na področju spoštovanja človekovih pravic je spisek nečednosti v Sloveniji boleče dolg. Romi, izkoriščani delavci (tuji in domači), istospolni pari, dolgotrajni postopki pred rednimi sodišči - to je le nekaj točk, kjer so stvari daleč pod minimumom sprejemljivega. Toda izbrisani izstopajo tako po sistematičnosti izbrisa kot po sistemskem zanikanju kršitve.
S častno izjemo pravosodnega ministra Pličaniča so posamezni predstavniki vlade kar tekmovali v tem, kdo bo bolj pljunil v obraz izbrisanim (ki so tega žal že navajeni) in evropskemu sodišču za človekove pravice (ki tega nikakor ni navajeno). Da je pri tem izstopal minister Gorenak, je še posebno perverzno. Notranji minister, pod čigar ingerenco od nedavnega spada tudi tožilstvo, je namreč natanko pred tednom dni na svojem blogu objavil zapis, iz katerega jasno izhaja, da se kratko malo požvižga na sodbo najvišje sodne instance v Evropi.
A glede na to, da se njegov šef sojenja v zadevi Patria udeležuje fakultativno in s tem kaže, kaj si v resnici misli o sodiščih in pravni državi, nas to niti ne bi smelo presenečati.
