Izraz »pod peko« je v podpohorskem raju aktualen

Počasi! Da se ne bodo komu prehitro pocedile sline. Pod peko je resda eden izmed načinov priprave hrane – denimo, hobotnice –, a v našem primeru z razvajanjem brbončic ne bo nič. Na totem koncu zadnje čase pač zategujemo pasove, saj nam kruli v želodcih.

Kljub temu je izraz »pod peko« v podpohorskem raju še kako aktualen. Vendar le vsaka beseda zase: »pod« označuje nekaj, kar se dogaja v zakulisju, v podzemlju, če hočete; beseda »peko« pa, da se nekje nekaj peče. Oziroma kuha. In to na skrivaj. Kot se pač za tipično štajersko dobroto – hobotnico pod peko – spodobi. Treba jo je peči počasi v žerjavici, da se kakšna lovka ne bi prismodila, največ pa je kajpak odvisno od kuharja.

Nekoč prva kuhalnica totega konca ima zdaj obilo časa za kulinarične vragolije. Zato se ne gre čuditi, kako okusna je njena hobotnica – pripravljena pod peko. Resda tekne le izbrancem, a nič ne de. Slišati je, da se z njo radi mastijo posamezniki iz sosednje prijateljske občine, ki se vozijo na delo na toti konec, baje se sline pocedijo tudi komu, ki živi tik ob meji s to prijateljsko sosednjo občino, rad pa jo menda prežveči in zalije z žlahtno kapljico tudi kakšen/kakšna direktor(ica) javnega podjetja in zavoda.

Pristna štajerska hobotnica je precej velika in ni bojazni, da bi kdo od posvečenih kmalu začel stradati. Nasprotno, medtem ko glavni kuhar v zavetju toplega doma eksperimentira s kuhalnico, se njegovi stalni gostje še naprej veselo bašejo. In ker gre za same veseljake, medse radi povabijo še koga. Pred javnostjo se pa že ne bodo zapirali, pogoj je le, da so tudi prišleki ljubitelji morskih specialitet, še zlasti hobotnice.

Med poznavalci kulinarike totega konca se je namreč razširila vest, da se z začimbami v olivnem olju premazane pečene lovke stegujejo celo v občinsko avtobusno podjetje. Če je verjeti nesramnim in podlim govoricam, si hobotničarski kulinarični klub za šefa menze menda želi nekoga, ki mu gre bolj v slast morska hrana kot štajerska kisla juha. Jasno, v juhici plavajo svinjske nogice, ki so nekoč tacale po hlevu, medtem ko se je hobotnica v najslabšem primeru z lovkami zgolj nežno dotaknila mehke mivke.

Strah, da bi kdo iz Kluba ljubiteljev hobotnice na tisoč in en način ostal lačen, je torej več kot upravičen. Bodoči šef menze mora vendar delovati v skladu z utečeno prakso, ne pa živelj totega konca strašiti z neljubimi spremembami. Klinc, pa stroka! Poznavanje lokalne kuhinje pri izboru šefa menze baje ni pogoj. A ker smo na totem koncu pač toliko nobel, se lahko mirno požvižgamo tudi na tovrstno kulinarko. Kdo, za vraga, pa bo vse dneve jedel kislo zelje, pečenice in pražen krompir? Vsi za hobotnico – hobotnica za nekatere! Pod peko ali v solati. Bon appétit! Po francosko, kajpak. Smo pač nobel. Ulala!