Janez Drnovšek: »Ni več časa za igrice našega jaza.«

Ali o Janezu Drnovšku, ki je kratek čas vodil Jugoslavijo, potem pa dolgo vodil samostojno Slovenijo, vemo vse? Mislim, da ne, čeprav nam je leta 2006 zapustil v knjižni obliki Misli o življenju in zavedanju, kjer se da razbrati njegove notranje viharje.

Misli prvega dne: »Hočem živeti. Mirno, ne kakor barka na razburkanem morju, brez krmila, prepuščena na milost in nemilost viharjem življenja.

Hočem preveč? Moram res skozi vse kalvarije življenja? Vem, da bo kratkotrajnim zatišjem ponovno sledil vihar, nikoli pa, kdaj se bo pojavil. Vem le, da se bo.

Zakaj je tako? Zakaj me mora življenje tako premetavati? Kako si lahko pomagam? Kje je varen pristan, kje zatišje, da si bom mirno in v brezvetrju odpočil in si nabral moči, ne da bi me skrbelo, da bo naslednji trenutek prihrumel vihar in stresel ali potopil mojo življenjsko barko?«

Vrnimo se v prvo polovico osemdesetih, ko je bil Drnovšek še delegat v zveznem zboru jugoslovanske skupščine. Ni veliko govoril ali celo »predaval«, kot je bila tam navada, pravzaprav cenena samoafirmacija. Med dolgimi odmori so se delegati raztepli po jedilnici in veliki kavarni, kjer smo imeli tudi novinarji dolgo mizo, Drnovšek pa se je ponavadi sam sprehajal po hodnikih in stopniščih. Pa ko ti je taj Janez? so me vpraševali kolegi. Bodite pozorni, še boste slišali o njem, sem odgovarjal. Povabil sem ga k mizi, kjer so ga radovedno zasliševali to in ono, Drnovšek pa je ogovarjal bolj redkobesedno, bolj se je skrivnostno nasmihal.

Ta skrivnostni nasmešek, ki je bil neke vrste osebna izkaznica, je tiste, ki Drnovška niso poznali, begal in morda celo dražil; recimo člane predsedstva SFRJ in generale (Kadijević, Brovet itd.). Deloval pa je kot neke vrste požarni zid, za katerim sta se skrivali tudi trma in vztrajnost. Na neki fotografiji s teniških terenov Drnovšek pri forhendu v zanosu akcije celo počepne, grimasa pa izraža zagrizenost. Takšnih grimas seveda pozneje v politiki nismo videli.

Po razpadu Jugoslavije je nekako »izvisel«, dokler ga marca 1992 niso povabili v LDS, že aprila pa izstrelili v orbito predsednika vlade. Zgodilo se je v primerljivih okoliščinah s sedanjimi, ko nič več ni moglo zakrivati nesposobnosti in bogoslužnosti Lojzeta Peterleta. Pravzaprav nimamo sreče z ministrskimi predsedniki (Andrej Bajuk, Tone Rop, Janez Janša, Borut Pahor), razen z Drnovškom, ki mu je dolgo uspevalo dobro krmariti med Scilo in Karibdo. V novinarskih krogih je krožilo, da ima konjske živce, toda morda je bilo tudi malce drugače, bolj zapleteno. Ko sem ga na nekem sprejemu vprašal, kako zdrži z muhastim, nepredvidljivim Marjanom Podobnikom, se je značilno nasmehnil: »A ni res, da si zaslužim knapovski dodatek?«

Da so tedaj za premiera »našli« prav Drnovška, ni mogla biti ravno senzacija: bil je ekonomist, tudi diplomacija mu je bila vse prej kot tuja. In premogel je dovolj zmernosti, da je poslušal ekonomiste zdrave pameti, da se je preprečilo ihtavo razprodajo tedanjega družbenega premoženja po receptih Jeffreyja Sachsa in Borisa Pleskoviča. Tedaj je bila kajpak na udaru tudi NLB, ki je zdaj državno premoženje in bi se ga tudi najraje znebili. Vsekakor za Drnovška iz tistih časov velja, da ni bil ravno običajen premier, še manj pa pozneje predsednik države.

Drnovšek je bil kot predsednik vlade tako rekoč institucija, zmogel je posebno vrsto avtoritete, ki nikoli ni bila zgrajena na takšnih ali drugačnih »direktivah«; v nasprotju s sedanjim premierom, ki se mu očitno skuša nekako maščevati (Depala vas), ni nikoli vladal surovo, brezobzirno in nasilno, kot je sedanji modni slog politike. Seveda ni bilo vse optimalno in bleščeče, toda za obdobje njegovih vlad lahko rečemo, da je zapustil močno sled v času. Novinarjem se je celo zapisalo, da je »junak« ljudskih src, kar je kajpak, zgodovinsko gledano, nekoliko pretirano; dejstvo pa je, da je bil to čas kontinuitete, ko kontinuiteta (v razvojnem smislu) še ni zvenela slabšalno.

Bilo je obdobje nekakšnega mini preporoda Slovenije, zaznamovanega z vztrajno rastjo in relativno socialno stabilnostjo, s čimer se niso mogle pohvaliti druge srednje- in vzhodnoevropske države. V obtoku je bila celo floskula »zgodba o uspehu«, na kar pa je seveda treba gledati skeptično. Gotovo se ne bo zgodilo, da se bo naša generacija Drnovška spominjala kot »v tistih dobrih starih časih«, kot Marije Terezije, Franca Jožefa ali Tita.

Drnovškov osebni, psihični in posledično politični prelom se je začel leta 1999, ko se je moral soočiti z boleznijo, ki je počasi načenjala njegovo življenjsko energijo in politično konstitucijo. Kot smo tedaj pisali v Sobotni prilogi, se je precej spremenil, postal je veliko bolj neposreden in o intimnih občutkih govoreč človek; v televizijskih intervjujih je včasih kar samoiniciativno predstavljal svoje občutke in strahove, ki so izvirali iz potencialnega razvoja njegove bolezni. Čakal je na rezultate preiskav, šele potem bi kaj več povedal o svoji prihodnosti v vladnih logih. Vsekakor državniško, širša in ožja medijska javnost pa sta do njegove pravice do zasebnosti pokazali veliko spoštljivosti.

Ko se je odločil, da verjetno ne zmore več voditi »dnevne« politike in da namerava politično pot končati kot predsednik države, so morali za njim marsikaj zakrpati – ne zaradi njegovih napak, temveč zaradi preprostega dejstva, da v strankarskem kolesju ni bilo državniških in voditeljskih osebnosti. Morda malce drzna trditev: z Drnovškovim umikom v metafiziko in duhovnost je Slovenija začela drseti navzdol. Zdaj smo, kjer smo.

Predsednik države je seveda vestno izpolnjeval svoje državniške naloge, toda na pol je, zavedajoč se minljivosti življenja, živel tudi v svojem svetu. Ob njegovi smrti se mi je zapisalo: »Odhod Janeza Drnovška je in še bo spodbudil različna razmišljanja o politiki in diplomaciji. France Bučar je, denimo, dejal: Bog nas čuvaj vizionarjev! – s čimer je seveda imel v mislih, da pokojni predsednik nikakor ni bil vizionar, vsaj ne v smislu načrtovanja kake 'svetle prihodnosti'. Nasprotno, pokojni predsednik si ni delal utvar glede prihodnosti Slovenije in sveta, dokler se je zavedal, da je treba delovati v okviru možnega, to pa predpostavlja umevanje vsakokratnih okoliščin in potrpežljivost.«

Zdaj, pet let pozneje, bi bilo treba dodati, da pokojni predsednik ni pripadal nobeni ideologiji (karkoli že to je). No, saj tudi njegovi nasledniki v sedanji Sloveniji ne pripadajo ničemur, so v politiki kar tako, ker se pač niso učili ničesar drugega. A Drnovšek je bil vsekakor nekaj posebnega: pogajati se je moral ves čas, in ko je zrl v oči primitivnim sogovorcem, ni nikoli razjahal iz sedla. Tudi v politiki bi morala biti vsaj sled odličnosti in dostojanstva.

Misli sedeminštiridesetega dne: »Mir v duši daje moč pozitivne misli. Trdnost in enovitost v odločilnem trenutku nam bosta omogočili misliti pozitivno v trenutku razkola in svetovne groze. Pozitivna misel nam bo dala pozitivno energijo. Energijo preživetja.«