Tiskane izdaje
Globoko sem prepričana, da so vsi ljudje enaki, vem pa, da med družbami obstajajo razlike. Največja razlika je v tem, koliko je v neki družbi vsak človek sam.
To se je pokazalo tudi po potresu in cunamiju, ki sta 11. marca lani razdejala severovzhod Japonske in poškodovala jedrsko elektrarno v Fukušimi. V dneh, ko še niso vedeli, kakšna katastrofa je prizadela njihovo državo, so Japonci mirno stali v vrstah za vodo in zdravila. In nikomur ni padlo na pamet, da bi vzel več, kot mu pripada.
»Vsak od nas vedno pomisli najprej na drugega,« mi je rekla Eiko, prebivalka Tokia srednjih let, ki se ji je moje vprašanje o zaupanju posameznika v družbo zdelo nenavadno. »Kako bi sicer živeli? Kako bi preživeli vse, kar je naš narod doživljal v zgodovini?«
Mesec dni po katastrofi je beograjska vlada v znamenje solidarnosti z japonskim narodom na Trgu republike delila sadike češenj. V akciji Beograd za Japonsko so se Beograjčani stepli za brezplačna drevesca, tako da so neko žensko odpeljali v urgentni center na oživljanje, še dve pa sta dobili lažje poškodbe. Japonski veleposlanik Tošijo Cunazaki, ki je bil ob tem navzoč, se je samo priklonil in zahvalil za »številne izraze sočutja in podpore«.
Recimo, da sta to dve skrajnosti. Mednju so se postavili še Kitajci, ki so ob prvi novici, da se radioaktivnost iz Fukušime širi k njim, v samopostrežnih trgovinah začeli vsevprek kupovati sol. Vsak je v svoji hiši naredil zaloge, ne da bi preveril točnost prismojenih govoric, da se je mogoče z miligrami joda v soli zavarovati pred škodljivimi izotopi. Duhoviteži so na vse to dodali, da je v daljnovzhodnih predelih Rusije zmanjkalo vodke, najboljšega sredstva za ublažitev jedrske panike.
Ko sem potovala po Japonski, so me gostitelji opozarjali, da tudi tam morala ni več tako trdna, kot je bila nekoč. Da so ljudje postali nezaupljivi in sebični. Da so pogosti primeri »kodokušija«, »smrti v osamljenosti«, ko ljudje umrejo v svoji hiši – včasih zaradi mraza, ker niso plačali računa za ogrevanje, zgodi pa se tudi, da umrejo od lakote –, a tega nihče več dni ne opazi.
Kljub temu je vse, kar sem osebno videla, prej pričalo o zaupanju posameznika v sistem. Ko sem hodila po ribji tržnici v Tokiu, na kateri prodajajo 400 vrst morskih sadežev, in vprašala, kako se je mogoče prepričati, da v nobeni od teh živali ni radioaktivnosti, me je Mijako, mlada prevajalka za angleščino, preprosto opozorila na zdravstvena dovoljenja, ki jih mora imeti vsak prodajalec hrane. V primerjavi z mojimi kitajskimi izkušnjami je to slišati skoraj smešno. Prijatelj mi je v Pekingu vznemirjen pripovedoval, da mleka ne dodaja več niti v kavo, ker ne verjame nobenemu certifikatu, ki trdi, da v njem ni melamina. Potem pa sem se spomnila tudi Escherichie coli, ki so jo lani našli v evropski zelenjavi, in tega, da nikoli ni bilo pojasnjeno, ali je za navadno bakterijo stala farmacevtska industrija, ki je hotela prodati cepiva na račun instantno povzročene panike.
Japonska kriza je bila res priložnost, da se vsak posameznik vpraša, koliko zaupa svoji družbi. Verjamemo, da je biohrana res pridelana brez pesticidov in drugih kemikalij? Zaupamo indeksu čistosti zraka? In, kar je najpomembneje, živimo skupaj ali vsak zase? In za drevesce češnje, ki ga zgrabimo v imenu solidarnosti z Japonsko.
