Tiskane izdaje
Vsepovsod je bilo mogoče videti fantastične, visoko umetniške oblike, ki jih je v svoji strašljivi epidemiji izrisal led. Sem ter tja je na zaprto cesto, po kateri sva se poskušala prebiti do v led ujetih staršev, padlo drevo, ki preprosto ni več zdržalo teže žleda. Veje so se, v preživetvenem krču, naslanjale druga na drugo. Divje živali so iz pokajočih, smrtno nevarnih gozdov bežale na travnike. Električni kabli so se, obteženi, povesili do tal. Telefoni niso delovali. Elektrike ni bilo. Marsikje niti vode ne. In tako v velikem delu države, od koder so prihajale šokantne novice.
Kar nenadoma je bila četrtina prebivalstva odrezana od sveta. »Civilizacijske pridobitve« so zmrznile. Povsod je bilo videti podobe opustošenja, nekakšnega ledenega jedrskega vrta. Uničenih je bilo 42 odstotkov gozdov – ustanovimo torej prostovoljno zadrugo za pogozdovanje! Zaprta je bila polovica gozdnih cest – številne so tako poškodovane, da še dolgo ne bodo prevozne. Slovenija je čez noč postala Iceland. A žal ne Islandija. To je naravna katastrofa najhujših razsežnosti, ki pa je do zdaj zahtevala dve človeški življenji.
Država – tokrat – ni zmrznila. V nasprotju s pohlepom! Zaživela je solidarnost. Prebudili sta se, ob prebujenih prioritetah, iznajdljivost in skromnost. Na tisoče prostovoljcev in prostovoljk se je za nekaj dni in noči odpravilo v led in sneg, da bi bilo drugim lažje. Besedi več in manj sta začasno izginili iz javnega diskurza. Gasilci, delavci elektrogospodarstva, gozdarji, vojaki, policisti, reševalci in … sosedje so spontano priskočili na pomoč in deset tisočim sodržavljanom, ujetim v led in odrezanim od sveta, omogočili, da manj stresno preživijo udarni val ledene apokalipse.
Ob prostovoljcih so ključno delo opravili zaposleni v javnih servisih. Tisti, po katerih neoliberalni reformatorji zlivajo gnojnico in jih krivijo za gospodarski kolaps. Tisti, brez katerih bi se država sesula v ledeni prah. Tisti, ki so – ker tako ali drugače predstavljajo »državo« – postali sklicateljsko mesto za neučinkovitost, nekonkurenčnost in potratnost.
Morda, ko gre za birokracijo. Morda, ko gre za državno upravo. A nikakor, ko gre za ljudi, ki delujejo na terenu. Ljudi, ki so reševali in pomagali med poplavami, zemeljskimi plazovi, snežnimi zameti, požari in, še posebej, med ledeno okupacijo. Ljudi, ki so s svojo bojevitostjo omogočili, da država kljub velikim ledenim ranam ni izkrvavela. Ljudi, ki jim je samoumevno, da pomagajo drugim, in tega, v nasprotju s prevladujočo družbeno-ekonomsko logiko, ne vstavljajo v prehranjevalno verigo. Ljudi, ki, večinoma nevidni, predstavljajo okostje sicer dodobra skrhane države, ki so ji vladajoči ukradli dostojanstvo, zdaj pa ji ga vladani – vračajo. Ljudi, ki se jim moramo vsi skupaj javno zahvaliti, da se nismo dokončno vrnili v ledeno dobo, kamor nas želijo poslati veliki finančni manipulanti.
Zaposleni v javnih servisih in seveda tudi prostovoljci: hvala vam v imenu celega razreda.
