Jaz na internetu

Novinar Jon Ronson je lepega dne ugotovil, da se je na tviterju pojavil njegov soimenjak. A s spremljajoče profilne fotografije je vanj zrl njegov obraz. Tvitnil je: Kdo si? Odgovora ni bilo. Naslednje jutro je najprej pregledal njegove objave. Ta drugi Jon Ronson je ponoči pisal, da sanja o #času in #lulčku. Imel je dvajset sledilcev.

V Googlu je zasledil zloveščo napoved mladega raziskovalca z univerze Warwick: »Jonu gradimo infomorfa. Lahko mu sledite na @jon_ronson.« Prosil je, naj ugasnejo »spambota«. Čez deset minut je priletel odgovor: »Ljubši nam je izraz infomorf.« Infomorf je po definiciji iz Wikipedije virtualni skupek informacij, ki naj bi posedoval svojo osebnost. »Ampak uporablja mojo identiteto,« je znova tvitnil. »Ni prevzel vaše identitete. Podatke iz družbenih omrežij je predrugačil v infomorfsko estetiko,« se je glasil odgovor. Spoznal je, da je v vojni z robotsko različico samega sebe.

Jon Ronson ni kdorkoli. Je ugledni britanski novinar, scenarist, avtor dokumentarnih filmov in med drugim tudi knjige The Psychopath Test. Pripetljaj je izkoristil za raziskovanje potegavščin in zlorab na internetu. Tudi v Sloveniji so posamezniki občutili, kako zlahka se spletne zgodbe prenesejo v dejansko življenje. Znane so izkušnje moderatorjev, ki so jim začeli groziti razburjeni spletni komentatorji. Jezen heker zlahka odkrije tvoj pravi naslov, morda celo številko bančnega računa.

Minil je mesec dni. Robot Jon Ronson je še vedno tvital o vsakodnevnih banalnostih. Človek Jon Ronson se je počutil nemočnega in oblatenega. Poskušal se je pogovoriti s fanti. Pogovor je bil bizaren. Posnetek je objavil na YouTubu in se pripravil na privoščljive in posmehljive komentarje. Po desetih minutah je presenečen uvidel, da ga virtualni svet podpira. Še več. Začeli so zasmehovati avtorje robota in zelo hitro so jim zagrozili celo s smrtjo. Čez nekaj časa so mladeniči ugasnili profil.

Virtualno sramotenje niti njemu ni bilo tuje. Priznal je, da je na tviterju raztrgal ljudi, ki se jih danes niti ne spomni več. Začel ga je proučevati. S serijo intervjujev z ljudmi, ki so sicer naredili neumnost (ali pa sploh ne), a bi ta ostala brez posledic, če se ne bi nesluteno razširila po virtualnih omrežjih, je širši javnosti predstavil, kako grozljive in dolgotrajne so lahko posledice virtualnega sramotenja. Ko je Adria Richards na tehnološki konferenci, denimo, tvitnila, da je fant za njo izrekel neokusno seksualno šalo in zraven objavila še fotografijo, je čez deset minut ponj prišel predstavnik organizatorja, čez nekaj dni pa so ga odpustili. Fant, ki je znan le kot Hank, se je nato javno opravičil in obenem razkril, da je zaradi šale, ki jo je sicer zgolj zamrmral prijatelju, ostal brez službe in da ima doma tri otroke. Virtualni svet se je v trenutku obrnil proti Adrii Richards. Začeli so ji pošiljati slike obglavljenih žensk. Njena profilna fotka je pristala na telesu pornografske starlete. Neznanci so sesuli spletno stran njenega delodajalca in napovedali, da bodo prenehali hekerske napade, ko jo bodo odpustili. Čez nekaj ur je ostala brez službe. Ko je Jon Ronson o vsem tem napisal knjigo, je – kako ironično – zaradi neposrečene izjave, ki je ostala le na krtačnih odtisih, a nekako prišla v javnost, tudi sam izkusil, kako težko se je braniti pred privoščljivostjo neznancev, ki se doma hehetajo zaradi tvoje neumnosti in pozivajo k linču.

Potegavščine, nesramnosti in ustrahovanja iz virtualnega sveta postajajo tragedije v realnem. Leta 2006 je zaradi virtualnega trpinčenja naredila samomor štirinajstletna Megan Taylor Meier. Istega leta je Londončan zabodel človeka, s katerim se je sprl v spletni klepetalnici. Lindsey Stone je zaradi šale ob pomniku vojnim veteranom izgubila službo in ugled, grožnje pa so letele tudi na vse njene soimenjakinje. Piarovka Justine Sacco se je zaradi ponesrečenega tvita pred enajsturnim letom v Južno Afriko po pristanku znašla v virtualni nočni mori. In nobelovec Tim Hunt je zaradi izjave o znanstvenicah, ki moškim povzročajo težave, izgubil službo in mesto v uglednih znanstvenih institucijah.

Ko se – hote ali nehote – zapletemo v javno sramotenje, se morda sprva čutimo vzvišeno zaverovani v svoj prav in zato tudi varni. A danes ima lahko vsaka zapisana beseda daljnosežne posledice. Izrečene besede izpuhtijo v zrak. Razmislimo o njih, preden pritisnemo gumb objavi.