Tiskane izdaje
»Kdo drug pa,« je v intervjuju za Die Welt odgovoril britanski ekonomist Paul Collier, ki predava na Oxfordu in je vnuk nemškega priseljenca na Otok, v svetovnem merilu pa velja za enega najboljših poznavalcev migracij. Na svetu je ta trenutek uradno na begu najmanj 60 milijonov ljudi, več kot kadarkoli. Samo v povsem destabilizirani podsaharski Afriki, ki jo avtor knjige »Eksodus: zakaj moramo imigracije urediti povsem na novo« najbolje pozna, pa jih po njegovem čaka na beg vsaj še enkrat toliko. In to v času, ko se je Evropa zapletla v svojo nesmiselno polarizacijo med zagovorniki in nasprotniki integracije, iz fokusa pa povsem izgubila najbolj bistveno.
Eno je namreč begunska kriza, povzročena z razpadom takih držav, kot je Sirija, od koder ljudje bežijo za golo preživetje, nekaj povsem drugega pa je svet revnih držav, iz katerih se ljudje odpravljajo na bogati Zahod, da bi tam našli boljše življenje. V prvem primeru govorimo o približno 14 milijonih beguncev, kar je povsem obvladljivo, v drugem pa o množici na stotine milijonov ljudi, ki postane praktično neobvladljiva, če to ogromno maso enkrat spraviš v gibanje.
In prav to naj bi se, četudi nehote, Merklovi zgodilo z izjavo »zmogli bomo«. Ljudje so jo razumeli kot vabilo, pravi Collier. Na tvegano pot so se podali tudi iz tistih »tretjih varnih držav« v soseščini, kjer bi za silo lahko preživeli vojne grozote in se potem vrnili v domovino ter pomagali pri obnovi. Nemčija, tako Collier, s svojo begunsko politiko v resnici ni rešila življenja nobenemu Sircu, kar je smisel pravice do azila. Naj so bile želje še tako dobre, jih ima nekaj celo na vesti. Predvsem pa je zelo nepremišljeno sprožila plaz, ki ga bo zdaj, ko je ušel nadzoru, zelo težko ustaviti.
Ograje, ki se jih vse bolj oklepa Evropa, pri tem seveda niso nobena rešitev. Množic, ki ne bežijo le zaradi vojn, ampak tudi zaradi številnih drugih storjenih jim krivic, z njimi ne bo mogoče ustaviti. Pritisk je prevelik, Evropa pa navsezadnje tudi ni edina celina, ki bi bila dolžna popravljati vse napake sodobnega sveta. Za kakršnokoli rešitev krize bo torej treba najprej popraviti »hud spodrsljaj v komunikaciji« in dopovedati beguncem, da Evropa vseh ne more sprejeti. Potem pa se bo treba z neke vrste Marshallovim načrtom lotiti takojšnje pomoči vsem tistim varnim »tretjim« državam, tudi na kriznih območjih, kjer bi bilo mogoče zagotoviti dovolj delovnih mest za vse te hitro rastoče množice beguncev.
Solidna delovna mesta so najboljše sredstvo za obvladovanje migracij, pravi britanski ekonomist, ki pa zgodbo s tem nehote, podobno kot Merklova begunce, pripelje do točke, o kateri potem ne govori več. Namreč do vseh tistih ekonomskih, družbenih, vojaških, političnih in vseh drugih krivic in izkoriščanj, s katerimi je bogati Zahod v svoji brutalni zgodovini nebrzdanega bogatenja ves čas teroriziral »tretji svet«, dokler planet zaradi globalizacije in digitalizacije ni postal tako majhen, da so vse te izkoriščane množice razvitim tudi osebno lahko prišle izstavit račun. Vsa ta »masa«, ki naj bi jo Merklova sprožila nehote, bi se torej privalila prej ali slej, tako da bomo nemški kanclerki nekoč morda celo hvaležni, če ji jo je le uspelo sprožiti vsaj še približno pravočasno.
