Jedro

Od združitve leta 1871, francosko-pruska vojna pred tem je pomenila konec francoske hegemonije v kontinentalni Evropi, Nemčija dominira na evropskem kontinentu in tako bo še vnaprej. Celino obvladuje gospodarsko in obvladuje jo geopolitično. V združeni Evropi je najmočnejša država članica, s svojo politiko, ki je bila do prihoda beguncev vedno tehnicistična, nikoli emocionalna, je tako rekoč arbiter. Oziroma kot pravi Garton Ash, je politični in ekonomski center Evrope. Aktualna kriza je pokazala omejitve nemške moči, prvič smo opazili nemoč Angele Merkel. Aktualno je postalo vprašanje: bo po lokalnih volitvah kanclerka spremenila smer?

Troje deželnih volitev je pokazalo, da niti Nemčija ni več otok, primer zase. Kakor preostala celina je tudi ona dovzetna za protipriseljensko, protievropsko govorico, preveva jo islamofobija, povečal se je odpor do etabliranih strank in elit. V eni od nemških dežel je skoraj četrtino glasov dobila ksenofobna Alternativa za Nemčijo. Razdrla so se dosedanja pravila nemške medstrankarske politike. Kakor da je z begunsko krizo tudi Nemčija postala povsem normalna evropska država.

Uspeh AfD je odsev zmanjšane moči Angele Merkel, mediji povsod po Evropi so v zadnjih dneh pisali samo še o porazu njene willkommmenskultur. In vendar Nemčija še vedno podpira odprto begunsko politiko. Medtem ko so glasove izgubili krščanski demokrati in je Merklova osamljena v lastni stranki, so jih pridobili Zeleni in socialdemokrati, eni in drugi so podporniki kanclerkine smeri. Političarka je še vedno močna doma. Velika večina nemških državljanov se je izrekla za njeno politiko.

Kljub vsemu je prvo vprašanje: bo Merklova odstopila od svoje strategije? Odkar je to jesen pokazala svoj drugi obraz, je videti odločena. Njena politika sprejemanja beguncev je zgled, njen načrt s Turčijo je tako v moralnem kot mednarodnopravnem oziru sporen. Je sploh kje kdo, ki verjame, da bo Turčija spoštovala dogovore z Evropo? Medtem ko Evropa postaja vse bolj ozka, usmerjena v nacionalprovincialne interese in unilateralna ravnanja, nemška kanclerka vztraja pri vseevropski rešitvi. Toda če ima še vedno zaveznike doma, jih nima v Evropi.

V spremenjeni politični krajini Evropske unije je Merklova razmeroma sama. Francija je v primežu Nacionalne fronte, Velika Britanija zaposlena s premišljevanjem, ali bo ostala v Uniji, Poljska z novo vlado ne dojema več nemških stališč. Unija je postala zelo fragmentirana, vse manj jasno je, kje bo končal evropski projekt. Toda zagotovo bo obstalo »trdo jedro«, tvorijo ga večidel njegove ustanovne članice. Konture tega so bile zelo očitne pred kakim mesecem, ko so se zunanji ministri ustanovnih članic zbrali v Rimu, prizorišču leta 1956 podpisane izvirne evropske pogodbe o gospodarskem in političnem povezovanju Evrope.

Jedrne države bodo vsekakor trojica Beneluksa, to je Belgija, Nizozemska in Luksemburg, pa Nemčija in Francija, vprašanje, ali tudi Italija. V čedalje šibkejši Evropski uniji je vse več različnih blokov.

Slovenija je v času, ko je bilo najmanj primerno – Evropo je ubijalo varčevanje – poskušala vstopiti na nemško-francoski vlak; v času willkommmenskultur je trdno usidrana med vzhodnoevropskimi državami.