Dragi Delovi bralci in bralke; najbrž ste že pozabili, toda naj vas spomnim. Natanko na današnji dan leta 2006 je bila prvič v slovenski javnosti na Delovih športnih straneh objavljena vest, da naj bi v naš nogometni svet vstopil tedaj javnosti še ne preveč znani poslovnež in eden najbogatejših Slovencev. Naj priznam: kakšen dan, dva ali tri prej me je s Pečečnikom seznanil Tone Hrovatič, ki ga je odkril. V znani trzinski gostilni Narobe je Joc predstavil načrte, med katerimi so bili mnogi prav za ob točilni pult. Vključno s prihodom Davida Beckhama, če bi si nekoč to srčno želel. »Ni problema, pet milijonov $ za plačo stresem kot za šalo,« je med drugim dejal malo za šalo, malo zares. Medtem se uvrstitev v ligo prvakov sploh ni zdela tako neuresničljiva.

Poznejša Pečečnikova dejanja so šla v že znano smer, a tedaj sem res verjel v mladega, ambicioznega in naivnega »elektrončka« iz Šmarce, ki je v primerjavi s tekmeci in kolegi na športni ali poslovni sceni deloval osvežujoče, pozitivno in predvsem dajal vtis poštenega človeka, ki bo, kot je zatrdil, zapravljal ali vlagal izključno svoj denar.

Kako čas hitro beži. V petih letih je Joc Pečečnik dobesedno izginil iz nogometa, slovenskega športa in nazadnje tudi iz vrha najbogatejših Slovencev. Revež ali zgolj povprečen Slovenec sicer ni in tudi težko, da kdaj bo. Zdaj, bi rekel, je speči poslovnež, ki se mu bo lahko spet posrečil veliki met ali pa bo zapravljal, kar mu je še ostalo, ne da bi preveč zategoval pas. Nazadnje ima v svoji lasti še vedno eno od najdragocenejših zemljišč v Ljubljani. Na obdobje Pečečnikovega udejstvovanja v nogometu in športu spominja le še ime drugoligaša.

O tem, kako se je začel vzpon in padec mogotca, bi lahko iz svojega zornega kota napisal knjigo ali dve. Predvsem o ničkoliko plenilcih, na katere sem ga opozarjal od prve sekunde in zaradi katerih je vlekel napačne poteze, ki so ga pripeljale do športnega poraza. Deloma tudi poslovnega. In vsaj v 80 odstotkih, če ne še več, sem plenilce pravilno ocenil.

Na petletnico Pečečnikovega vstopa na športno sceno se morda sploh ne bi spomnil, če me prijatelj ne bi opozoril, da v ljubljanskem (domžalskem) nogometnem okolju deluje še en »mini« Pečečnik. Da ima nogomet resnično rad in da deluje, za razliko od bolj razvpitega Joca, dobesedno na svoji zemlji. Seveda, tu in tam ima za pravo slovensko zgodbo tudi »dobre« sosede, a za zdaj je vsemu kos. Le na športnem področju šepa. Menjal bo trenerja, a ga bo obdržal, ker je bil del uspešne zgodbe o razvoju kluba in lahko še naprej iskreno soustvarja obetavno prihodnost.

Predatorji vseh vrst (v veliki večini eni in isti) so dočakali svoj trenutek. Glas o dobrem gospodarju se je sicer že zdavnaj razširil, le da so zdaj dobili priložnost, da mu natresejo vrsto sladkih zgodbic. Kdo bo gospodarju, ki bo na koncu za neprimerno izbiro odgovoren predvsem sam, povedal najslajšo? Možnosti, da se bo zmotil, so več kot 50-odstotne.

Joc Pečečnik je Interblocku zablokiral prvo ligo. Foto: Mavricij Pivk