Tiskane izdaje
Če na kaj, je čisto iz načelnih razlogov treba prisegati na red in disciplino. Agencijska napoved, da gre slovenska premierka Alenka Bratušek konec tedna v Berlin, je bila videti kot logična posledica Čuferjevega obiska v Bruslju, ko mu je komisar Olli Rehn sporočil, da ura neusmiljeno teče in da se izteka čas za sanacijo slovenskih javnih financ. Tempo in ritem sanacije javnih financ povsod po Evropi namreč določa Nemčija in kanclerka Angela Merkel daje vtis, da glede elementarnih načel strogega varčevanja, strukturnih reform in uravnoteženja javnih izdatkov s prihodki ne bo naredila niti najmanjšega kompromisa. Kaj jo »sili« k tej načelni drži? Povedala je, da je le tako mogoče ubraniti in rešiti Evropo oziroma EU. Potem so prišla razmišljanja o interesih.
Hitra Evropa in počasni konec
V ospredju pogovorov med prvima ministricama, Bratuškovo in Merklovo, so bile napovedane gospodarske in evropske teme. V Nemčiji naj bi bili tudi precej zainteresirani za privatizacijo v Sloveniji. Slovenija je bila v začetku tedna uvrščena na dnevni red evroskupine in Čufer je za Slovenijo dobil dva opomina in silno kontroverzno sporočilo: prvo je bilo, da mora vlada do oktobra hitro, bolj učinkovito in z več »javnofinančnega napora« ukrepati za odpravo presežnega primanjkljaja; drugo pa je bilo, da se ne mudi tako zelo in da je pri sanaciji bančnega sektorja kakovost pomembnejša od hitrosti.
V obeh primerih je mogoče videti pravilne poteze in interesno kontroverznost, ko se ni mogoče znebiti občutka, da nekdo ribari v kalnem. Javnofinančni napor, tako trdita slovenska vlada in parlament, je izkazan, vendar je na voljo le polovico fiskalnega leta, zato se bodo objektivne celoletne številke lahko pokazale šele v (celotnem) prihodnjem letu. Težko bi verjeli, da ta preprosta matematika Bruslju ni razumljiva, zato sta mogoči le dve razlagi. Prva je, da je Slovenija objektivno res naredila premalo, druga pa, da so interesi izsiljevalski in je država v tako slabi koži, da jo je mogoče poniževati in psihološko izčrpavati, da bi bila godna za kapitalski vstop zainteresiranih finančno močnih korporacij.
Pravilne poteze Bruslja in Berlina bi bile izkazane hitro in brez pomislekov: Slovenija je pokazala toliko neodgovornosti, notranjepolitične infantilnosti in se s svojo usodo in usodo EU toliko let poigravala, da bi bila razumljiva določena »pedagoška« mera pretiravanja in zastraševanja, da bi bil končni učinek na poniglavega učenca večji in boljši. Pravzaprav gre za enako smer mogočega razmišljanja, kakršno smo v veliko večjih dimenzijah pred nekaj leti videli v primeru Grčije. Toda taka drža bi morala predpostavljati brezinteresnost tako Bruslja kakor Berlina, ki pa je precej vprašljiva prav po priznanju IMF, deležnika zloglasne evropske trojke, ki je pred kratkim priznal, da so bile v Grčiji z ostrino ukrepov povzročene nepopravljive napake in da ostro varčevanje ruši doktrino razvoja na temeljih povpraševanja in porabe.
Kulturno-ekonomske razlike med Nemčijo in ZDA (ter Veliko Britanijo) so očitne in to po načelu tolerantnosti pravzaprav ne bi smelo biti problem. Pravi pomisleki so se začeli z ameriškim vprašanjem, kaj Nemčija pravzaprav hoče: rešiti EU ali znotraj nje in z njenim alibijem narediti novo veliko Nemčijo in nov germanski imperij. V ospredje je prišla tudi groza nekdanjega kanclerja Helmuta Kohla, ki je proti Merkovi na javnost naslovil jasno sporočilo: to ni več Evropa svobodnih enakopravnih držav in narodov, kakršno smo si predstavljali, ko smo snovali EU.
Ko se igra cepi
Igra načelnosti in interesov se je končala in pozicije so se povsem razjasnile, ko se je v Grčiji zgodilo, kar se ne bi smelo zgoditi: grška vlada je v imenu varčevalnih ukrepov in »zmanjševanja potratnega javnega sektorja« zaprla javno televizijo in odpustila vse uslužbence, s čimer naj bi javni sektor stanjšala za 2700 zaposlenih. Ta teden so grški novinarji spet stavkali v znamenje protesta proti temu dejanju. Neodziv in neobčutljivost uradne Nemčije, ki je jurišala na logiko javnih izdatkov v Grčiji, ni bil problematičen zaradi ekonomistične logike, temveč zaradi zanikanja absolutnih temeljnih zahtev demokracije, na katerih počiva ideologija in – če hočete – demokratična in duhovna utemeljitev EU. Prost pretok idej, mnenj in informacij, katerega mora na ravni javnega proračuna zagotavljati država, je aksiom sine qua non poslovanja vsake evropske demokracije.
Podatek, da ima Nemčija v Sloveniji svoje gospodarske interese in da Alenka Bratušek potuje tja, da bi jih uskladila s slovenskimi, tako deluje nadvse izzivalno. Res je, da je Nemčija gospodarsko zanesljiva država, da so njena podjetja solidna in si jih vsaka država partnerica pravzaprav želi imeti v svojih mejah. Toda, kaj pomeni podatek, da je Deutsche Telekom zainteresiran za nakup Telekoma Slovenije, slovenska država pa se je morala obvezati, da bo v najkrajšem času prodala čim več premoženja, med drugim prav Telekom? Zakaj ga ne bi kupili Američani, Avstralci ali Albanci? Ter da Bruselj (Nemčija?) želi imeti besedo pri ocenjevanju vrednosti podjetij, ki se bodo prepisovala na slabo banko?
Tu se igra spet cepi v dve smeri, ki ju je mogoče vrednotiti bodisi pozitivno bodisi negativno. Če bi tuje države in korporacije na primer razbile logiko slovenskega pajdaškega kapitalizma, povezanega s politično korupcijo, nepotizmom in negativnimi vplivi na demokracijo, bi bil prevzem tujega (posebej nemškega) kapitala za Slovenijo seveda pozitiven. Toda kdo jamči, da se ne bo dogajalo podobno kakor v Grčiji, kjer so v imenu reševanja te države bogatele nemške banke, ljudje pa izgubili dostojanstvo in se spopadli z najhujšo obliko revščine?
Tako drastično v Sloveniji bržkone ne bo šlo, toda postavljeni smo pred naivno razočaranje: najprej v lastno demokracijo in pokvarjene, korumpirane in moralno izprijene elite, nato pa v kužni sum poigravanja zgodovine, ko bi lahko rodovno nizko hajduštvo balkanske unije zamenjali za visoko diferencirano barbarstvo zlatega teleta, ki ga postavljajo kapitalski interesi močnih držav. Porazno sporočilo slovenskemu državljanu bi bilo, da potem ko ne more več zaupati niti lastnim politikom, tudi ne more več zaupati EU.
V jeziku slovenskih državljanov
V končni posledici smo seveda pri vprašanju nedoraslih in pokvarjenih slovenskih elit. Alenka Bratušek, ki naj bi figurirala kot premierka levice, je podobno kakor pred njo Janez Janša, pred njim pa Borut Pahor, dokazala, da med ideološko različnimi slovenskimi premieri, ko so postrojeni pred brandenburškimi vrati, ni razlike. Spet je to mogoče interpretirati na dva načina: prvi je ta, da je Sloveniji namenjena le ena pot, ki se ji pač ne da izogniti. Druga je v logiki morebitnega hlapca, ki, ko dobi službo, vedno enako prepozna in prizna gospodarja. V obeh, pozitivnem in negativnem, je zaznati velik problem suverenosti, ki jo oblast po ustavi sicer dolguje državljanom. Zamera do Berlina in do Bruslja, če bi se torej izkazalo, da ju pri njunem ravnanju ne vodijo načelni razlogi, temveč interesni, ne bi bila niti veljavna niti usodna, ker bi prihajala od politikov. Ti so prilagodljivi in vedno najdejo jezik z ljudmi njihove vrste. Teža zamere bi se merila v jeziku slovenskih državljanov, ki so ne glede na vse in kljub težkim zgodovinskim izkušnjam vzdrževali predvsem upanje v izboljšljivost Slovenije po demokratičnih načelih EU.
Od tu pa do aktualnih notranjepolitičnih peripetij znotraj kapital-elitistične ideologije EU so Slovenci potopljeni v močvirje serijskih poniževanj. Spor med Alenko Bratušek in Zoranom Jankovićem, ki naj bi na jesenskem kongresu spet kandidiral za predsednika stranke (in vlade?), sodi mednje: spet naj bi bili pred vladno krizo in – kako prikladno – pred grožnjo, da bo Sloveniji zavladala evropska trojka. Zahteva SDS po izredni seji državnega zbora zaradi TEŠ 6 meji na komedijo zlate ribice, katere spomin je dolg le dvajset sekund. Vsakdo se še spomni, kako so se TEŠ 6 na široko odprla vrata pod vladavino Janeza Janše, pa tudi, kako je ta 1,6 milijarde težak projekt še julija 2012 dobil štiristomilijonsko injekcijo posojil v poroštvu javnega proračunskega denarja z aktivno in prikrito podporo SDS. EU bi morala biti alternativa proti slovenskemu pajdaškemu kapitalizmu in politični nehigieni. Če ni in mu bo alibi za svoj obstoj, je Slovenija spet v podobnem začaranem krogu, v kakršnem se dialektično že ves čas – dogovorjena in z roko v roki – lovita levica in desnica, »cerkev in partija«. Početje EU bo alibi za slovenski pajdaški kapitalizem, ta pa bo alibi za obrambo pred »tujci«.
V tem bi bilo nekaj perverznega in za ljudi podobno neuspešnega kot za antološko razmerje med Basilom in Grkom Zorbom, ki se je v Cacoyannisovem filmu spustil v veliko investicijo žičnice za spuščanje hlodovine z bližnjega hriba proti morski obali. Konec je znan in antološki: vse je zgrmelo v kose, vse se je podrlo, vse je šlo v nič, Grk Zorba in Basil sta se prijela za ramena in iz čiste nemoči na obali zaplesala znamniti sirtaki.
Toda slovenski kljubovalnosti, tako navznoter kot navzven, bi iz zgodovinsko sentimentalnih razlogov bolj kakor sirtaki ustrezala žvižgajoča koračnica iz filma Most na reki Kwai, ko so Japonci vodili projekt »železnice smrti«, ki so ga gradili angleški ujetniki. Kljub poniževanju so ostali urejena vojska z lastnim dostojanstvom.
