Junckerjeva vizija

Za Jean-Clauda Junckerja se bo kmalu začelo odštevanje do konca mandata na čelu evropske komisije. Edinstveni evropski politik, ki je pred več kot četrt stoletja sodeloval s Helmutom Kohlom in Françoisom Mitterrandom pri pisanju maastrichtske pogodbe, je že napovedal, da se ne bo več potegoval za še en mandat. Ker bodo prihodnje evropske volitve spomladi 2019, ima njegova evropska komisija le še dobro leto dni časa, da izpelje katerega od večjih projektov.

Juncker je prišel v bruseljsko palačo Berlaymont leta 2014 kot prvi z legitimnostjo zmagovitega volilnega »Spitzenkandidata«. To je bil čas, ko najhujše posledice dolžniške krize še niso bile odpravljene. Čas je zaznamovalo močno nezaupanje v Unijo. V prvem letu mandata Junckerjeve komisije se je po prihodu Sirize na oblast zgodila še ena grška drama in izbruhnila je begunska kriza, ki je zamajala temelje EU. Nato so se na Otoku lani odločili še za brexit.

Uniji je uspelo vsaj za silo uspešno pluti skozi vse viharje. Predvsem po zaslugi izvolitve Donalda Trumpa, strahov Evropejcev po odločitvi za brexit in boljših gospodarskih gibanj se je spet več Evropejcev zbližalo z EU. Kljub temu nezaupanje v skupne institucije in vlade v glavnih mestih še vedno preprečuje, da bi se Evropa izvila iz krča. Nova mantra je, da se po zmagi Emmanuela Macrona in ponovni izvolitvi kanclerke Angele Merkel čez dva tedna obeta – nov začetek.

Spet bolj dinamični nemško-francoski dvojec bi po takšnih razlagah zagnal Evropo. Idila se utegne hitro pokazati kot navidezna, saj se bodo prej ali slej odprla kočljiva vprašanja. V Nemčiji ni veliko naklonjenosti Macronovim idejam, kakršen je predlog, da bi v območju evra vzpostavili do nekaj odstotkov BDP težko skupno blagajno, iz katere bi denar razporejali po članicah. Če bodo v prihodnji vladi v Berlinu liberalci (FDP), bo zadržkov še več.

Luksemburžan Juncker v sredo v svojem zadnjem »močnem« govoru o stanju Unije v evropskem parlamentu v Strasbourgu ne bo začrtal le kratkoročnih ciljev Unije, ampak nakazal tudi vsebino svojega političnega testamenta. V bruseljski centrali mrzlično pripravljajo vsebino govora in glavna sporočila, ki bodo v vseh uradnih jezikih zasula socialna omrežja. Juncker bo imel pred očmi smeri razvoja Unije po njegovem mandatu.

Celotno EU čaka težko lovljenje ravnotežja med neizogibnim poglabljanjem integracije na posameznih področjih in željami članic, da ne bi slepo drvele v smeri federacije. Konkretno: na področju obrambe bi se bolj kot z venomer novimi papirnatimi načrti morale ukvarjati z uresničevanjem projektov v praksi. Tudi pri želenem premiku EU k osredotočanju na ukvarjanje z najpomembnejšimi stvarmi za Evropo in državljane morajo preiti od besed k dejanjem.

Juncker ne bo izpolnil svoje misije, če Madžarski, Poljski in drugim, ki utegnejo iti po njuni poti, ne bo le jasno povedano, da je njihovo ravnanje povsem nesprejemljivo, ampak bodo tudi občutile posledice. Solidarnost, ki izhaja le iz sodnih odločb ali groženj s finančnimi premijami za vsakega zavrnjenega begunca, bi v Uniji kot skupnosti morala biti brez vrednosti. Ocena Junckerjevega mandata bo odvisna od narejenega v prihodnjih nekaj mesecih.