Dom in svet: Južni veter
sre, 17.01.2018, 10:00
Dom in svet: Južni veter
Evropski jug ima veliko skupnih interesov, a malokdaj nastopa skupaj.
V Rimu sta se te dni sestala italijanski premier in francoski predsednik, nekaj dni prej je Paolo Gentiloni v palačo Madama povabil šesterico voditeljev južnoevropskih držav. Dvostransko srečanje razpira pomembno razmerje ob Nemčiji največjih in ustanovnih članic Evropske unije in sredozemski vrh je problematiziral migracijsko politiko, eno najtežjih evropskih zadev. Format obeh srečanj odpira esencialno vprašanje EU, njene identitete. Ne gre samo za grško-rimske korenine, na katere smo pozabili, temveč za mediteransko dimenzijo povezave, brez tega je sedemindvajseterica zožena na ekonomski, germanski princip.

Odnosi med evropskim severom in jugom so se spremenili, čeprav je zdaj več pozornosti namenjene razkolu z vzhodno Evropo: največji preizkus za Unijo je postala Poljska, ki je imela vedno v evropski zgodovini pomembno vlogo. Toda v zadnjih mesecih, odkar je Nemčija izgubila svojo stabilnost, je Emmanuel Macron postal tako rekoč pomembnejši kot Angela Merkel. Je akter reforme EU, čeprav je v evropsko zastavo ovil predvsem lastni, velikofrancoski interes. Medtem ko zvezda večne kanclerke zahaja, saj je negotovo, kako bo z njeno vlado, so se preoblikovala tudi druga razmerja.

Italiji manj kot dva meseca pred volitvami slabo kaže − nakazujeta se zapleten izid in čudna koalicija − in spet razbiramo, kako nespremenljiva država je. Španija je še zadnjo pomlad kazala diplomatsko vitalnost, premier Mariano Rajoy je se sončil v Versaillesu, povabljen v družbo Merklove, Hollanda in Gentilonija. Zdaj je Španija zaradi Katalonije šibka, v evropski družbi velikih ne pomeni skoraj nič.

Sredozemske države članice − na rimskem srečanju so sodelovale Francija, Italija, Španija, Portugalska, Grčija, Malta, Ciper – pa so tiste, ki ob migracijah nosijo največje breme. Za varovanje meja porabijo največ, ščitijo celotno Unijo. Opravljajo vlogo obrambnega zidu Evropske unije, vedno znova naslavljajo na celoto zahteve za skupno, bolj vsestransko migracijsko politiko. Sedmerico družijo skupni geopolitični interesi, med drugim priseljevanje in nadzor meja, vse, razen Portugalske, mejijo na Mediteran.

Obenem so skupina, ki jo je bila kriza najbolj prizadela in ki pomni prezirljiv odnos evropskega severa. Na primer nekdanjega šefa evrske skupine Dijsselbloema, ki jim je očital lenobo in neučinkovitost; dovolil si je pridigo o »južnjakih, ki trošijo denar za alkohol in ženske, zatem pa prosijo za pomoč«. Podobno je bivši nemški finančni minister Schäuble razgrajeval solidarnost, rahlo tkivo Evrope. Te razlike niso zaceljene, čeprav niso več v ospredju.

Sredozemlje kaže tisto, kar bi Evropa lahko bila, pa ni. Morje ločuje Evropo, Afriko in Evrazijo, ožine Gibraltarja, Dardanel in Sueza ga povezujejo z Atlantikom in Indijskim oceanom. Od rimskih časov je to mare nostrum, ki določa življenje južnoevropskih držav. Evropa pa velik del njih dojema kot periferijo, pogled evropskega severa je podcenjevalen, primerjalnih prednosti kakor da več ni. In vendar vemo, zgodovina kaznuje tistega, ki ne upošteva geografije, če o geopolitiki niti ne govorimo. Evropa, ki temelji izključno na ekonomskih podlagah in ni sposobna misliti onkraj svojih ekonomskih matric, je obsojena na propad.

Dom in svet: Južni veter

V Rimu sta se sestala Paolo Gentiloni in Emmanuel Macron, voditelja ob Nemčiji največjih in ustanovnih članic Evropske unije. Foto: AFP/Andreas Solaro

Prijavi sovražni govor