Tiskane izdaje
Vpletanje ene države v notranjepolitične razmere druge države je nesmiselno početje. Pomnimo, kako je nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji brezsramno posegal v tukajšnjo notranjo politiko, kazal svoje politične preference; kako je nemška kanclerka favorizirala francoskega konservativnega predsedniškega kandidata; in celo predsednik ZDA je zamudil priložnost, ko bi o brexitu lahko ostal tiho. Komentiranje notranjepolitičnih odločitev kake države s strani druge je vedno kontraproduktivno. In vendar obstajajo razlike.
Aktualen primer je ameriško-italijanski. Združene države imajo dolgo tradicijo vmešavanja še iz časa, ko je bila Partito Comunista Italiano največja komunistična stranka v zahodni Evropi oziroma zadrževanja (containment) prodora nevarnosti totalitarizma v »svobodni svet«. Zlasti zaradi vloge pri reševanju tržaškega vprašanja poznamo ameriško veleposlanico Clare Boothe Luce, vztrajno je precenjevala možnost, da bi italijanska levica izvedla udar ... Ta čas vznemirja ambasador John Phillips v Rimu, odkrito se je izrekel za ustavno reformo, kot jo predlaga premier Matteo Renzi, ob morebitnem neuspehu je zažugal z umikom ameriških investicij v Italiji.
Živimo v časih, ko korektnosti ni več, celo osebne žaljivke v diplomaciji so postale norma. Namerno ne žali samo Donald Trump, filipinski predsednik Rodrigo Duterte je ozmerjal Obamo s »kurbinim sinom«, Borisa Johnsona je britanska premierka Theresa May njegovi govorici navkljub imenovala za prvega diplomata.
In kar se tiče vmešavanj, se je tudi Barack Obama, znan po premišljeni diplomatski govorici, opredelil do brexita. Zelo čustveno se je zavzel za obstanek Velike Britanije v Evropski uniji. Vemo, kako se je izteklo. Leta 2012 je Angela Merkel navijala za konservativca v Elizeju, nazadnje se je tja vselil socialist François Hollande. Francoska politika se z zasukom ni veliko spremenila, a za dvostranske odnose med partnericama, ključnima za Unijo, kanclerkina intervencija ni bila blagodejna.
Ob kontroverznih političnih temah besede tujine ne zaležejo dosti, včasih imajo nasprotni učinek, vedno je najbolje, če se države temu izognejo. Ni dvoma, da ameriška administracija stavi upe na aktualnega italijanskega premiera. Po hladu v odnosih v obdobju berlusconizma sta si Obama in Renzi generacijsko bliže, poleg osebne naklonjenosti vidijo Združene države v energičnem ministrskem predsedniku, ki hoče modernizirati Italijo, akterja sprememb. Negotovo je, kako se bo neizvoljenemu premieru izteklo tokrat. Zdajšnje ankete kažejo, da bi Renzi izgubil, do 4. decembra pa sta dva meseca, to je v politiki zelo zelo veliko.
Svoje mnenje o italijanskem referendumu je izrazila tudi nemška kanclerka. Toda med njeno in ameriško intervencijo je določena razlika. ZDA ne morejo Italijanom pripovedovati, kako naj glasujejo. Nemčija in Italija pa sta organsko povezani, obe članici evra in skupnega trga, ena in druga sta del suverenosti prenesli na Evropsko unijo. To je še en od izrazov evropske soodvisnosti.
