Tiskane izdaje
Govorica moderne politike se je zelo spremenila. V iztekajočem se letu smo lahko opazovali, kako so padle še zadnje meje dostojnosti, najvišji politični voditelji se obkladajo z žaljivkami. Celo v meddržavnih odnosih se zmerljivke vrstijo ena za drugo. Obenem se je močno spremenil tudi sam politični jezik: racionalni besednjak, ugotavljajo proučevalci politične retorike, je zamenjal tako imenovani avtentični govor.
Najočitnejši primer tega je bil republikanski predsedniški kandidat Donald Trump, žalil je vse po vrsti. Dolga kampanja je bila polna vulgarnosti, sovraštva, seksizma, rasizma, mizoginije. Ko državljani izvolijo takšnega predsednika, dajo ultimativni dokaz, da je dovoljeno vse. Govorica letošnjih ameriških volitev je pokazala, da je politične korektnosti nezadržno konec.
V preteklosti je bilo drugače. Celo Hitlerja so redko javno sramotili, med hladno vojno sta velesili skrbno pazili, da ne bi osebno žaljivi izrazi zanetili krize. Politiki so si privoščili več kvečjemu v zasebnih pogovorih, kdaj pa kdaj je kaj pricurljajo v javnost. V moderni zgodovini so bile žalitve naključne, niso bile izrečene namenoma, pogosto so bile plod nerodnosti ali nevednosti.
Toda Trump ni edini. Filipinski predsednik Rodrigo Duterte je v trenutku, ko se je Barack Obama komaj izkrcal iz svojega letala v kitajskem mestu Hangzhou, ozmerjal ameriškega predsednika s »kurbinim sinom«. Predsednik Združenih držav je po vulgarnosti odpovedal njuno prvo srečanje, Duterte je naknadno izrazil obžalovanje, vendar se ni opravičil. In to ni samo nediplomatska govorica, je osebno žaljenje, ki je postalo norma. Nemški politik in evropski uradnik Günther Oettinger je pred kratkim poimenoval Kitajce in sploh Azijce za »poševnooke«, dolgo je trajalo, preden se je za rasistično opazko opravičil.
Spremembe so tudi v politični govorici in javni razpravi kot taki: retorični racionalizem ne more več prepričati skeptične javnosti, piše Mark Thompson (What's Gone Wrong With the Language of Politics?), pojavila se je avtentična govorica. Ta lingvistični konstrukt ponazarja preprosto, izvirno agendo Donalda Trumpa in ostalih populistov in antipolitikov. Pristen besednjak, ki ga poslušamo, koketira s tistim delom volilnega telesa, ki je poln jeze in frustracij. Je čustven, prednost daje osebni izkušnji in »zdravi pameti« in je posebej neprizanesljiv do establišmenta in oblasti. Kar »vemo«, pač temelji na nizu neracionalnih prepričanj. Recimo, zime so še vedno mrzle, kaj je torej z globalnim segrevanjem? Ni ga politika, ki bi bil docela imun za to, s Trumpom je »avtentičnost« dobila neizmeren polet.
Politična govorica izgublja moč, vse večji je prepad med političnimi odločevalci in javnostjo. Še nikoli ni bilo toliko informacij in možnosti za razpravo, pa vendar je odnos med politiki, mediji in javnostjo poln sumničenj, nezaupanja, malodušja. Volivci se obračajo k tistim, ki obljubljajo avtentičnost, poštenost, resnico. Živimo, piše Thompson, v času krize politične govorice, ki jo zaznamujejo laži, politični spin, demagogija. Verjetno je bilo od vsega začetka deloma tako. Toda današnje okoliščine so vseeno »izjemne«, politiki govorijo, kot še niso.
