Kakršen ata, takšen brazgotinec

15. 10. Ko se mi še sanjalo ni, da bom zavozil kot novinar, sem sanjaril, da bom Johan Krojf in da bi bila najhujša kazen na svetu, ako bi moral biti Kajzer Franc. Hrepenenja se očitno fijakajo iz roda v rod, ja, kjer tudi duh išče pot, narojencu sem odsvetoval, da bi se enačil z Mesijem ali Ronaldom, in mu predlagal Riberija. Njegov priimek, ne podobe, za začetek. Se je strinjal, mu je šlo v uho. In če sem bil s svojo okostnjačenostjo, izsušenostjo in izbuljenimi očmi Nizozemcu okoli leta 1974 celo sličen, moj naslednik Bajernovemu Francozu ni. Me je zanimala reakcija, ko ga bo zagledal. Ko ga je, ni bilo reakcije. Mu je šel tudi v oko. Še vedno sem kar malce ponosen Riberijev oče. Saj bi malega klical brazgotinec, pa ga nočem še s Pačinom vznemirjati. Ker potem bi spoznal tudi K. Čas.

18. 10. Kako počastiti hčerino prvo, morda celo ne zadnjo petico (in številčno oceno) v osnovki? Njen prijatelj je baje dobil pet evrov, to se mi zdi preveč, in utegne se zgoditi, da bi me sčasoma preveč koštalo, pa se le domislim – pet neo anginov brez sladkorja. Dobrega okusa, pa še zdravo? Predlog je dobil nezadostno.

20. 10. Kar nekaj let že študiram, kako bi na streho domače bajte zlezel, slednjič se le odločim za nakup lojtre. Da mi med transportom ne bi padla s strehe, mislim, avtomobilske, mi sorodnik podari šest vezic, plastičnih trakcev, ki da držijo kot šus. Jih pokažem prodajalcu, ali bodo okej, mi odgovori: »Mogoče pa res!« Ker sem imel v avtu tudi prestrašena nedolžnika, natančno seznanjena z mojo levoročnostjo ob čemerkoli tehničnem, sem se odločil še za gurtne. Ki jih že več kot sto mesecev uporabljam v hribih, a prtljažne so drugačne, uporabniško nerazvozljive. Kupil sem tri, prvo takoj uničil, z drugima trimetrskima našponanima trakovoma (in vezicami) pa lojtrco srečno dostavil pred hišo domačo. V naslednjih mesecih jo bom sestavil, zlezel tiste tri metre navzgor in zamašil špranje, kjer se je ptičevje v toplih letnih časih mastilo z izolacijo in se tudi brezsramno razmnoževalo. Upam, da so vsi krilci že odleteli v jugovino, da ne bi kakšen neoperjenec Antigonine usode (po)doživel.

22. 10. Dremavo vozim svojega pikasa, zazvoni nosljivi telefon, se oglasim, ženšče, verjetno namenoma, da je ne bi takoj zavrnil, se prehitro predstavi, ja, s Citroena je, bi eno anketo naredila, če lahko. Pa ji povem, da tovrstni avto, naključje ali ne, tisti hip upravljam in da ne bi bilo v skladu z zakoni. Kljub temu da so anketarji ponavadi podrepno muhasti, me je klicalka razumela. Bi bila anketa lahko predrago plačana, še huje, brez odgovorov bi lahko ostala. Kar tudi je.

24. 10. Pred nosom stena, za ritjo morje, pod prsti skalne šalčke, zdravje na štriku, spodaj prijatelj, kar lep sreditedenski dan. Ampak ker se je začel z objemom petinpol-, končal pa z objemom osemletne ročice, obe prirasli na speči telesci, je bil za čisto petico.