Kam nas je pripeljalo dvajset let kritičnosti

Osamosvojitev je paradna tema tistih piscev, s katerimi nikakor nočem tekmovati, vsaj ne v državotvornem žanru. Zato se bom raje lotil narodne zavesti in o dvajsetletnici države pisal raje po ovinku.

Kaj je sploh narodna zavest? Je to ista misel, isti nazor kot sredi XIX. stoletja ter v začetku, na sredi in na koncu dvajsetega? Je to samo arhaičen izraz za identiteto? Se o njej sprašujemo preveč ali premalo? Ali če že, smo preveč ali premalo kritični?

In v vsakem primeru: je to odgovor na vprašanje, kakšni smo ali kako se vidimo? Je to to, da imamo občutek skupnosti, pripadnosti, svobode in enakosti? Da podobno dojemamo preteklost in si delimo podobne želje za prihodnost?

Morda pa se narodni zavesti slabo piše? Svetlana Makarovič je v Delovi slavnostni prilogi o slovenski prihodnosti napisala: “Srčno upam, da me takrat [leta 2020] več ne bo, ker že sedaj zadosti težko diham v zatohlem ozračju naroda, ki se nezadržno razkraja. Ker se razkraja njegov jezik. Ker se razkraja njegova kulturna dediščina, ki ga je doslej vsaj kolikor toliko določala in s tem vzdrževala tudi narodno zavest.”

Če narodno zavest pojmujemo kot emanacijo jezika in kulturne dediščine, potem je res, da se razkraja. Toda kdo pravi, da sta jezik in kulturna dediščina še vedno osrednja, bistvena elementa narodne zavesti? Nedvomno je, da jezik danes niti približno nima takega pomena kot sredi XIX. stoletja, ko je bil bolj klobuk kot pa orodje. In samo poglejte Kolizej: prav te dni še enkrat – morda zadnjič – poskušajo preprečiti njegovo rušenje s predlogom za razglasitev za kulturnozgodovinski spomenik.

Ali ga rabimo? Ne, nikakor. In ja, če ga hočemo za vzdrževanje narodne zavesti. Ampak narodna zavest nas ne more nasititi, niti kulturno potešiti. Sodoben nebotičnik lahko bolj prispeva k narodni zavesti. Pa ne samo tak z operno dvorano. Celo garažna hiša lahko danes bolj prispeva k narodni zavesti kot pa anonimna stara podrtija.

A dediščina gor ali dol: moti me, da toliko govorimo o razkrajanju, propadu, nazadovanju. Če se premaknemo za dvajset let v preteklost, se bomo mogoče še spomnili, da smo takrat govorili o napredku, perspektivah, odpiranju v svet, emancipaciji. Toda ali je to imelo kakšno resno podlago? Ali pa je to bil samo brezmejen optimizem? Nedvomno.

Toda med našimi ambicijami leta 1991 in odstotnostjo ambicij leta 2011 je vendarle večja diskrepanca, kot bi jo lahko potrdila empirija. Tako kot smo bili takrat preveč optimistični, smo zdaj preveč pesimistični. Slovenska identiteta je odvisna od razpoloženja. Kadar smo dobre volje, se nam slovenska zgodovina dozdeva veličastna, prihodnost pa blažena ali vsaj oprijemljiva.

A kaj, ko že v naslednjem zgodovinskem hipu postanemo zlovoljni in vidimo preteklost kot balast, ki ga ne moremo odvreči, futuro pa kot slepo ulico. Naša narodna zavest je afektivna: enkrat hiperbolična, na trenutke celo do infantilnosti, drugič pa spet samoponiževalna, morda že kar samodestruktivna.

Za slovenski nacionalni karakter je značilno to, da se pustimo vleči v spiralo nerganja, kritikastrstva in obupavanja nad zlo usodo, neugodnimi okoliščinami in samimi seboj kot nepoboljšljivimi luzerji in amoralneži. Problemi, s katerimi se soočamo, v resnici niso prav nič hujši od tistih, ki tarejo ves svet. So kvečjemu drugi in drugačni. A za razliko od večine narodov ali držav vse to dojemamo kot konec sveta.

Problemi – ali slabosti, ki so pač nekaj drugega, ali magari grehi – so za normalne svetovljane le spodbuda. Probleme je treba reševati, slabosti premagovati, treba se je očiščevati in poboljševati. Slovenci pa ne. Za nas je dovolj, da se problemov, slabosti, grehov in nesreč zavedamo. Ne bi pa za to naredili še kaj več, kot da se zgražamo nad svojimi napakami. Zgražanje je že rešitev.

Slovenski narod je bil že zaradi objektivnih dejstev – pa tudi njim navkljub – v vsej svoji zgodovini malo poseben. Slovencem ni bilo prizanešeno s problemi, slabostmi, grehi in nesrečami, toda vedno so obstajale tudi politične, socialne, demografske olajševalne okoliščine, ki so prehlajenemu predmetu zgodovine sočutno brisale nos.

Prav. Že to, da smo preživeli, ni majhna stvar. Toda v zadnjih dvajsetih letih se je nekaj definitivno spremenilo.

Samokritičnost ni bila nikoli največja odlika tega naroda, pa tudi kritik nasploh ni nikoli prav dobro prenašal – niti kritik svojih največjih sinov. Toda poglejte podrobnost, ki se tukaj skriva: v preteklosti, celo v polpreteklosti ni bil vsakdo kritik. Ni bil, ni smel, ni znal, si ni upal. Veliki kritiki Slovenstva so bili obenem tudi veliki Slovenci, večinoma literati, od Trubarja do Prešerna, od Cankarja do Šalamuna, v novejši dobi pa tudi intelektualci in izjemoma politiki. V osemdesetih letih se je kriticizem začel zgoščevati in je dejansko tudi pripeljal do pozitivnih političnih in kulturnih sprememb.

Po osamosvojitvi pa se je začel valiti plaz. V prvih desetih letih samostojnosti so si novinarji in politiki utrdili položaje na domnevnem, namišljenem vrhu hierarhije družbenih podsistemov. Minilo je še nekaj let in v svojo nenačelno in v glavnem konfliktno, toda funkcionalno koalicijo so pripustili še druge, manj pomembne, vendar za umetniški vtis in razvedrilo odločilne izbrance, ki so pristali na pravila igre: kritiziraj tako, da ne bo kdo zameril in predvsem, da se ne bo kaj spremenilo – sicer boš onemogočen ali odrinjen v pozabo. Skratka: lajaj, samo ne grizi. Takšno kritiziranje je postalo tako rekoč edina legitimna državljanska drža.

Posledica vsega tega je, da Slovenija dandanes ne premore intelektualnih, političnih, moralnih kapacitet, avtoritet. In ker ni avtoritet, ni vodij. Kriteriji meritornosti so porušeni. Vse to je spodkopala nebrzdana kritičnost. Nihče ni pred njo varen – in le zakaj bi bil, saj smo že zdanaj opravili s svetimi kravami, kajneda? Priče smo vsesplošni nivelizaciji politike, medijske politike, kulture, celo ekonomije in biznisa. Dostop do izpraznjene javne debate je praktično neoviran, vsakdo se lahko vanjo vključi in pripomni isto kot predsednik vlade. Ali še raje obratno.

To, čemur smo zdaj priče, ni politična kriza, niti vladna. To je kriza narodne zavesti. Do samih sebe smo bili po nemarnem tako neprizanesljivi, da smo izgubili občutek skupnosti, pripadnosti, svobode in enakosti.

Rešitve ne poznam. No, jo – vendar presega zmožnosti posameznika.