Kamenček iz mozaika

Mladi se po skoraj enem izgubljenem letu spet vključujejo v program projektno učenje za mlade – Pum oziroma po novem v program Pum-o. Na prvi pogled se zdi, da se je za malenkost spremenilo le poimenovanje programa, pa sprememba ni povsem zanemarljiva.

A je treba najprej izpostaviti, da so vlada, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in služba vlade za razvoj in kohezijsko politiko (SVRK) mečkali deset mesecev, preden so dosedanjim izvajalcem programa Pum pred prvomajskimi prazniki le ponudili v podpis pogodbe za financiranje programa. Bojda so na ministrstvu za delo ves ta čas vlagali »izjemne napore«, da bi zagotovili denar za program. Končni rezultat je, da je bilo vsaj 400 mladih (kolikor se jih je običajno na leto vključilo v 11 Pumov po Sloveniji) prikrajšanih za sodelovanje v programu.

In to niso zgolj številke; gre za 400 usod mladih ljudi, ki se šele postavljajo na noge, za mlade, ki iščejo svoje mesto v vsakdanu, pa se v njem (še) ne znajdejo najbolje. Tem pojasnila o »izjemnih naporih« ne pomenijo nič; verjetno jih dobro razume okoli pet tisoč mladih, ki so v Pumih sodelovali v 15 letih delovanja. Deset mesecev je dolga doba za mlade, ki so se iz različnih vzrokov znašli v življenjskih stiskah, čeprav je bila strokovna pomoč in podpora v Pumih od lanskega septembra tako rekoč na dosegu roke. A pogodb in denarja za izvajalce Puma ni bilo, nekateri so izgubili posebej usposobljene mentorje, nekateri izvajalci so jih le s težavo zadržali in bodo bremena plačevali še v prihodnje.

Spoznanje, da so se državne službe otepale odgovornosti za nastalo zamudo in se pri tem sklicevale na nedelujoč sistem nadzora nad porabo proračunskega denarja, še bolj boli, ker je program Pum unikaten slovenski izdelek; učinkovit, uspešen, evropsko prepoznan in nagrajen program.

V andragoškem centru Slovenije so na predlog ministrstva za delo že junija lani dopolnili program Pum in nastal je Pum-o. Doslej je program mlade usmerjal predvsem nazaj v šolo in je bil namenjen pridobivanju formalnih znanj (in diplom), odslej pa bo najpomembnejši cilj mlade usposobiti in usmeriti na trg dela. Mladi namreč potrebujejo delovne izkušnje, ki jih v izobraževalnem sistemu ne dobijo, ugotavljajo v andragoškem centru.

Že vrabci pa čivkajo, da se na trgu dela razmere zaostrujejo, priložnosti za stalne službe za mlade je malo, izpostavljenost prekarnim (izkoriščevalskim) oblikam dela je vse očitnejša. Skratka, negotovost se stopnjuje, mladi so tako rekoč brez prihodnosti. Vsaka država v odnosu do ranljivih skupin pokaže svoj pravi obraz. Ko mladim kot edino rešitev lahko ponudi negotov trg dela, je to le še en dodaten kamenček več, ki je v 25 letih samostojne države padel iz mozaika Slovenije kot socialne države – države, ki hoče, zna in zmore pomagati ranljivim.