Tiskane izdaje
Zgodba s sodišča: pri telesnem pregledu mladoletnika je policist našel 2,66 grama marihuane. Nič posebnega, boste rekli, prekršek pač; kakor če bi vozil neprivezan. Toda ne pri nas; v državi tisočerih zakonov, ki so pisani tako, da pred njimi ni varen nihče.
Zaradi 2,66 grama marihuane se je moral 16-letnik, v spremstvu objokane matere, samohranilke, zagovarjati pred sodnikom zaradi kaznivega dejanja namena preprodaje droge. Po 186. členu kazenskega zakonika je kazen za takšno hudodelstvo od enega do desetih let zapora.
Ampak, kako so vedeli, da je otrok hotel travo preprodajati?
»To je pa čisto preprosto,« so rekli policist, tožilec in sodnica. »Teh 2,66 grama je imel lepo razdeljenih v štiri zavojčke. A ne samo to. Otrok je – pričanje policista – vzbujal občutek, kot da nekoga čaka!«
Seveda, zdaj je vse jasno. Mulc s poltretjim gramom trave v žepu je nekoga čakal. Zagotovo jo je hotel prodati. Gotovo bi pri tem celo »mastno« zaslužil. Poglejmo: če jo je kupil na veliko po tri evre za pol kile in jo prodaja na malo za pet evrov, mu bo kapnilo v žep za dva sendviča. Če pa je travco vzgojil v domačem lončku, bo zaslužil 12,5 evra. In to neobdavčenih.
Če bi poba v trgovini za takšno vrednost ukradel buteljko vina, trgovci policije ne bi niti klicali; pa čeprav bi se mu na obrazu videlo, da jo hoče prodati. Ker, glejte, če jo spije sam in gre potem – peš – v šolo, s tem ni po črki zakona nič narobe; itak pa slovenski otroci to počnejo od nekdaj. Toda dajati vtis, kot da nekoga čakaš, medtem ko se v žepu sramežljivo skriva poltretji gram zelenca v plastični foliji ... to pa je hudodelstvo, zaradi katerega se zgane dolga roka pravice in napiše sodbo na sedmih straneh. Seveda potem, ko je zaslišala vrsto ljudi, ki so se morali na dan sojenja zglasiti na sodišču.
Sodnica je pogledala rojstni datum mladoletnika in ugotovila, da je pri 16 letih dovolj duševno razvit, da se je zavedal protipravnosti svojega dejanja in, pozor, da ga je kot takšno tudi hotel storiti. Ker je deloval, kot da nekoga čaka, so mu očitali kar direktni naklep in mu tako dokazali, piše v sodbi, objektivno in subjektivno krivdo. Pred keho, ne pa tudi pred ukrepom obveznega zdravljenja, ga je rešila le njegova mladoletnost. Še dobro, da otrok ni bil s kolesom ali motorčkom, ker se v skladu s črko zakona »prevozna sredstva, uporabljena za prevoz in hrambo drog ... odvzamejo«.
Zgodba, ne edina te vrste, je stara dve leti, črka zakona, po kateri policisti preganjajo uporabnike – in gojitelje – konoplje, pa je precej starejša. Slovenija je namreč že od leta 1992 podpisnica mednarodne konvencije OZN o narkotičnih drogah, katere smisel je prelila tudi v našo zakonodajo. Toda prav pri konopolji oziroma kanabisu oziroma marihuani ga je grozno polomila. Ko so nekateri nevladniki s področja drog, zgroženi nad eskalacijo državne represije nad vsem, kar diši po travi, podrobneje prebrali originalno konvencijo iz leta 1962 v angleškem jeziku, so ugotovili, da je Slovenija s svojim prevodom konvencije in zakonodajo, ki temelji na njej, pravzaprav kršilka mednarodne konvencije. Ta namreč v prvo, najnevarnejšo skupino prepovedanih drog nikoli ni uvrščala konoplje kot rastline, ampak le konopljo kot drogo.
Rastlina, le ena izmed mnogih psihotropnih v naravi, je prišla za zapahe naše zakonodaje šele potem, ko je nekdo napačno – zlonamerno(?) – izenačil izraz kanabis kar s celotno rastlino. Ta sama po sebi – tako konvencija – ni bila nikoli prepovedana. Tako kot ni prepovedana rastlina koke, ampak šele njeni ekstrakti oziroma derivati. Ali če se vrnemo na domača tla, kot nikoli niso bile prepovedane druge rastline, pa čeprav s strupenimi ali psihotropnimi učinki, denimo volčja češnja, rdeča mušnica in celo datura, ta navadni kristavec oziroma svinjska dušica z alkaloidom skopolaminom. Zaradi tega, čeprav deluje uspavalno, v nekaterih ameriških zveznih državah dature ni dovoljeno niti vzgajati; ni pa prepovedana rastlina konoplja.
Pri nas je ravno nasprotno. Medtem ko datura raste celo v koritih pred stanovanjskimi bloki, zaradi nekaj gramov konoplje zasedajo sodišča. Bog ve, ali zakonodajalec ve, da ima tudi zdravilna in cenjena šentjaževka psihotropne učinke na duševnost. Za vsak primer jo raje populimo, če raste kje v kotičku vrta, in nasadimo kaj blažjega – denimo šmarnico.
