Kapitalni/ski tepec: Učilna dozidana

Mednarodni denarni sklad nas je razveselil z novico, da imamo v Sloveniji potratno visoko in osnovno šolstvo in da bi morali zmanjšati porabo zanju, saj je delež BDP za ta namen četrti najvišji med vsemi članicami Evropske unije. Pri tem navajajo podatek, da ima kar polovica osnovnih šol manj kot dvesto učencev in pozivajo k racionalizaciji razporeditve otrok. Kakšni, raje ne sprašujem.

Po vseh izkušnjah, ki jih imamo s slovensko birokracijo, se ne bi čudil, če bi se ob morebitnem sprejetju spremenjene zakonodaje, ki bi ukinjala šole s premajhnim številom učencev, komisija, ki bi skrbela za prerazporejanje otrok na druge šole, tega lotila hladno, brezčutno, strogo matematično. Nekako takole, po najsvetlejšem gilliamovskem zgledu: Osnovna šola Jana Plestenjaka iz vasice v primorskem zaledju ima 93 učencev, v Osnovno šolo bratov Meglič iz odročne vasice v Logarski dolini hodi 126 otrok, Osnovna šola narodne herojke Tanje Žagar v gorjanskem gričevju pa se baha s 181 učenkami in učenci. Skupaj ravno dosežejo število 400, ki ga za potrebe tega hipotetičnega preračunavanja vzamemo kot od Mednarodnega denarnega sklada požegnan minimum znanje prejemajočega življa na posamezni enoti osnovnega devetletnega izobraževanja. Štiristo zato, ker da Mednarodnemu denarnemu skladu možnost, da čez nekaj let ponovno povzdigne glas in odredi, da ima preveč šol manj kot 800 učencev in bi jih bilo zaradi racionalizacije modro prestrukturirati. Sicer bi morali na priložnost za novo krojenje usode čakati predolgo.

No, in ko algoritem – menda ja niste mislili, da bi birokrati to počenjali na roke in peš premetavali številke ter da ne bi izkoristili prilike za javni razpis za izdelavo programa, pri katerem bi si nekaj prikoritnikov lepo podmazalo žepe – izvrže, da so te tri šole skupaj kot ulite za nov sistem, brezoblični uradnik pritisne štampiljko na dokument, ki vse tri izobraževalne ustanove združi v eno samo, v Osnovno šolo Christine Lagarde VII. Ko odločba prispe do šolskih vodstev in staršev, sledi vik in krik, katera od šol naj prevzame vlogo nove, saj so vse tri premajhne za novo število učencev. Poleg tega je treba misliti na otroke, ki se bodo primorani voziti čez pol države do nove šole, kar algoritmu seveda ni padlo na umetno pamet.

Smernica, ki sledi v naslednji elektronski pošti (čez zakonsko določenih 30 delovnih dni), je preprosta. Naj vsaka od treh šol zgradi prizidek, učenci pa bodo vsak trimester preživeli v drugem kraju. Če to uspe evropskemu parlamentu, ki se seli med Brusljem in Strasbourgom za tistih pičlih sto do dvesto milijonov mostne valute na leto, zakaj bi to bilo težava za mlade, ki so prilagodljivejši od odraslih.

Naslednje vprašanje, ki roma k odločevalcem na ministrstvu, je, kako si predstavljajo ločitev otrok od staršev polovico leta. Jih mislijo kolobariti po internatih. »Ne, še bolje,« se utrne enemu od teh anonimnih birokratov, ki so tehnokratsko razmišljanje izpolnili do potankosti. »Ne bomo zgradili zgolj novih internatov, ker res ne gre, da bi se mladi od staršev ločevali že v osnovni šoli, ko smo jih z ustvarjanjem socialnih razmer v državi ravno navadili, da ostajajo z roditelji krepko v trideseta leta.« Izda se odredba (gre za nujno rabo trpnika, ki odstrani kakršnokoli vez med odredbo in njenim izdajateljem), naj se v vseh treh krajih zgradijo nastanitvene kapacitete za učence drugih dveh šol in njihove družine. Istočasno odgovarjajo tudi drugim tako prerazporejenim šolam, ponekod je algoritem združil tudi po štiri šole, v ekstremnem primeru sedem, kar pomeni sedem selitev, sedem prizidkov in sedem novih stanovanjskih kompleksov za Osnovno šolo Christine Lagarde III.

Uradniki naslednji dan tumasto bolščijo v računalniške zaslone in se praskajo po glavah, kaj je narobe s temi državljani, da niso zadovoljni niti s to rešitvijo. Zdaj jim pišejo o težavah z zaposlitvijo staršev. Ali so omejeni kot hitrost mimo osnovnih šol, da ne vidijo, da bi s selitvijo morali starši vsak dan premagovati dolge razdalje do svojih delovnih mest. Enemu od uradnikov, bistremu kot potoček katrana, se v dveh minutah porodi genialna rešitev. Če se selijo že šolarji, naj se tudi tovarne. A ker ne gre prehitevati uradnih rokov, tudi ta odgovor sporočijo čez 30 delovnih dni.

Pisemski pingpong se nadaljuje še nekaj časa, vedno z enakim tempom. Učitelji, starši in zdaj tudi njihovi delodajalci pošiljajo ugovore naslednji dan, birokrati upoštevajo roke. Zdi se, da bo vse ostalo pri še eni neuresničeni nameri, izgubljeni v limbu pritožb. A nekdo od staršev, ki je bil v delovnem času tudi sam birokrat, le da v drugem nadstropju ministrstva za šolstvo, je vsakič takoj po prejemu mejla izdal javni razpis za gradnjo prizidkov in nato začasnih bivališč ter s tem nevede dal nov elan slovenski gradbeni industriji. Z izboljšanjem položaja v gradbeništvu se počasi krepijo tudi druge gospodarske panoge, in še preden se gradnje končajo, zaradi razcveta IMF umakne napotek o prestrukturiranju šol, saj za varčevanje ni več potrebe. Učenci lahko ostanejo v svojih matičnih hramih učenosti, plonkanja in medvrstniškega nasilja, neopremljene in prazne stavbe pa stojijo kot spomenik neznanemu birokratskemu junaku, ki je pod Alpe vrnil med in mleko.