Kartica zvestobe do groba

Če se mi denarnica iz zadnjega žepa zmuzne in po tleh zakotali, zažvenketa nekaj kovanih centov in se razleti kupček plastike. Paleta pravokotnih primerkov, ki so nadomestili nekdanje knjižice in slične prapredmete. Plastičen je dokument, s katerim potrjujem svojo istovetnost, osebnost, plastična je zdravstvena kartica, plastičen je pravokotniček, ki vsebuje menjalna sredstva, ki jih še nisem zapravil, s plastiko dokazujem, da sem član zveze, ki mi ponuja ugodnosti, ako se mi zalomi v hribih, plastične izkaznice mi preverijo, ako hočem športati v dvoranah, sem ter tja, denimo enkrat na leto, ko so srca najbolj omečena, prejmem kako darilno kartico.

Enoglasno sem se odločil, da s kartico za arcnije, ki mi lajšajo sprotne bolečine in bolezni, ne bom listnice debelil, s kartico, kjer mi domnevno popuščajo pri cenah, so me uspešno nategnili pri dveh veleprodajalcih, vendar vedno pozabim, da ju imam pri sebi, s plastiko poslujem tudi v domači, manjši knjižnici, ako grem po čtivo v mesto, pa knjižnični dokument bojda lahko uporabim tudi na prevoznem zelencu, no, tega še nisem preveril.

Plastično kartico potrebujem, če želim vpeljati na službeno parkirišče, s plastiko potrdim, da sem z veseljem prišel nekrvavi službeni pot potit, recimo trapaste prispevčiče o plastiki pisat.



Slovenski kantavtor je pred desetletji, na videz mu ne bi prisodil, da vidi dlje od svojega ne predolgega nosu, prepeval o plastičnih solatah, avtomatih. Čeravno močne dioptrije, je videl daleč v prihodnost, ki dandanašnji že malone bližnja preteklost postaja.

S plastiko se prebijamo skozi življenje, plastika nam odpre marsikatera vrata. Tudi poslednja, če se tako izrazim.

Ko te zapusti svojec, lahko storitve, potrebne za uradno slovo, plačaš gotovinsko, lahko pač s kartico. In ko se meniš za ono uro žalosti, ako gre prek Cerkve, celo dve, ko sestavljaš scenosled, spoznaš, da so nekatere stvari trpežnejše od življenja. Na vasi se ob pokojniku tradicionalno, vsaj tam, kjer domujem, bedi, lahko celo noč, gotovo pa na dan pogreba do poslovilne slovesnosti. V velemestu, merjeno slovensko, na manjšem pokopališču, kjer pogrebniki in pogrebnice nimajo kam niti na potrebo oditi, je drugače.

Pokojnika, pokojnico zjutraj pripeljejo v mrliško vežico. Ki je, to se zdi razumljivo, zaklenjena. Vanjo pa ima svojec dostop s – verjetno ne bi nikdar uganili – plastično kartico. Snežno belo, če se ne motim, belo kot smrt. Ob predaji v pogrebnem društvu ti poklicno užaloščena uslužbenka poleg sožalja zaželi tudi kanec sreče. Da bo kartica delovala. Če deluje, deluje samo onega dne.

Za enkratno uporabo je, po slovesu jo pustiš v vežici.

V zadnjo uporabo. Kartica je zvesta tudi, ko se tega več ne zavedaš. Je pa prenosljiva.