Tiskane izdaje
Finančni ministri evrskega območja po petkovem sestanku niso izgubljali časa. Kar takoj so razglasili, da so uspešno opravili nalogo, ki jim jo je dala skupina G20, in od omenjenega kluba nemudoma zahtevali denar za Mednarodni denarni sklad. Tako zelo so hiteli, da je predsedujoči – užaljen, ker je avstrijska ministrica medije pred njim seznanila z rezultati sestanka – odpovedal tiskovno konferenco.
Države G20, seveda, na svojem zadnjem srečanju niso privolile v to, da se povečajo prispevki za Mednarodni denarni sklad, dokler ne bodo evropske države naredile precej več v prid premagovanja lastne krize. Računsko gledano, je to »veliko več« pomenilo pričakovanje, da se bodo evropska sredstva, namenjena za premagovanje krize, s predvidenih 500 milijard povečala na 1000 milijard evrov.
Evropski ministri pa so prepričani, da je bila naloga opravljena s tem, da je poleg ustanovitve novega stalnega sklada, ki znaša 500 milijard evrov, predvideno, da se bodo nekaj časa uporabljala tudi neporabljena sredstva začasnega sklada, iz katerega so financirali reševalne svežnje za Grčijo, Portugalsko in Irsko. Ministri poudarjajo, da je bila naloga uspešno opravljena, čeprav znaša primanjkljaj – glede na pričakovanja G20 – več kot 250 milijard evrov.
Ne splača se vpletati v številne izračune, ki se stekajo z vseh strani, koliko sredstev bo dejansko v igri, bo to dovolj itd. Kajti na dnevni red bodo aprila v okviru spomladanskega zasedanja brettonwoodskih institucij uvrstili tudi odločanje o tem, ali bi bilo treba dvakratno povečati sredstva Mednarodnega denarnega sklada za premagovanje kriz.
Pred tem srečanjem poteka v medijih prava besedna vojna, pri čemer se na podlagi enega od na hitro opravljenih izračunov zdi, da prevladujejo ocene, da so evropski voditelji znova naredili nekakšen polovičen korak. Tako kot to po mnenju večine analitikov menda počnejo že ves čas od izbruha krize.
Nič čudnega, da je v omenjeni besedni vojni tudi zelo veliko čustev. Najbrž ni ravno običajno, da države, ki sodijo med najbogatejše, pričakujejo reševalne pasove od precej revnejših držav. Zato ni čudno tudi to, da je očitno ogorčen bralec finančnega dnevnika napisal tele vrstice: nemoralno je, da bogati nekdanji kolonizatorji zahtevajo pomoč od svojih še vedno revnih bivših kolonialnih podanikov.
Takšnih čustev ne bi smeli podcenjevati, čeprav v stvareh, ki zadevajo mednarodne finance, najverjetneje ne igrajo pomembnejše vloge. Vendar pa še naprej krepijo pogajalsko pozicijo tistih držav, od katerih se pričakuje denar.
To se je pokazalo tudi na nedavnem sestanku funkcionarjev skupine držav, ki so si pridobile vzdevek BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika), držav, od katerih se sicer pričakuje največ prispevkov za Mednarodni denarni sklad.
Seveda je tudi za te države življenjskega pomena, da se odpravi kriza na evrskem območju. Lahko bi rekli, da ni nič nenavadnega ali nepričakovanega, da se ti prispevki pogojujejo ne le z večjimi evropskimi prizadevanji pri odpravljanju krize, temveč tudi s pridobitvijo pomembnejšega glasu v Mednarodnem denarnem skladu. Zato nima smisla vnaprej napovedovati, ali se bodo in kako se bodo glede tega odločili na aprilskih sestankih, ki bodo potekali v okviru Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Christine Lagarde, generalna direktorica IMF, se je po sestanku finančnih ministrov držav evrskega območja prejšnji petek zadovoljila s tem, da je z odobravanjem sprejela izid sestanka, ni pa hotela vnaprej ugibati, ali bo to zadovoljilo tudi članice IMF, od katerih se pričakujejo novi prispevki.
Morda bi bilo mogoče ali celo potrebno zadnjo odločitev evropskih funkcionarjev pogledati iz kotov, iz katerih je do zdaj niso opazovali. Kajti vsaj po dosedanjih razpravah se zdi, da je edini problem vprašanje, ali bo velikost reševalnega svežnja zadovoljila skupino G20, v prvi vrsti Washington, iz katerega so najodločneje sporočili, da s te strani ne bo novega denarja za IMF, če se ne bodo (finančno) dvakratno povečala evropska prizadevanja za odpravljanje krize.
Velikost tega sklada pa je mogoče opazovati tudi s stališča potencialno ogroženih držav evrskega območja in ne le s stališča zgolj tistih članic tega dela sveta, od katerih se pričakujejo največji prispevki v omenjeni sklad. Kajti za te države (pa tudi za vse druge članice evrskega območja) bo z novim fiskalnim sporazumom nastala povsem nova situacija. Praktično gledano, gre za to, da so po tem, ko so ostale brez politične neodvisnosti v denarni politiki, z novim sporazumom o primanjkljajih in dolgovih državnih blagajn postale te države omejeno neodvisne tudi v fiskalni politiki. Če nekoliko pretiravamo, bi lahko rekli, da so se članice evrskega območja, kar zadeva možnosti vodenja kakršnekoli gospodarske politike, približale statusu ameriških zveznih držav z druge strani Atlantika. S takšnim pogledom na celotno stanje pa se nujno pojavlja vprašanje: kje je tukaj evropska verzija Washingtona? S tega stališča seveda zadnje odločitve evropskih funkcionarjev niso videti niti kot polovični korak, temveč kot nekaj še veliko skromnejšega. Posamezne članice evrskega območja so močno omejene pri vodenju gospodarske politike, v samem središču evrskega območja pa ni ničesar, razen omenjenega sklada, katerega obseg pa je sila skromen v primerjavi z morebitnimi problemi.
Nemogoče je podcenjevati pospešeno pomikanje članic evrskega območja k omejeni neodvisnosti v gospodarski politiki. Medtem ko bi lahko za neodvisnost v denarni politiki še lahko trdili, da je razdeljena na dva dela oziroma, kar je mogoče bolj točno, omejena s tem, da igra evro znotraj svojega območja vlogo, ki jo je nekdaj igralo zlato, pa za ostale oblike omejene neodvisnosti v gospodarski politiki ni nobenega nadomestila. To ni stvar teorije. Dovolj je, če si ogledamo sedanjo prakso preostalega sveta. Če bi bila zaradi kakšnih nenavadnih okoliščin tudi Japonska članica evrskega območja, ta država, denimo, ne bi mogla narediti ničesar od vsega tistega, kar je počela v preteklih dveh desetletjih, da bi se izognila temu, da ne bi zaradi deflacijske krize še bolj potonila. Za evropske voditelje je to še toliko resnejši opomin, če vemo, kaj se je z Japonsko dogajalo, ko se je v določenem trenutku (1997) odločila za politiko zategovanja pasu, ki ima zdaj v vodstvu evrskega območja status svetega pisma. Vodilni ekonomist banke Nomura v svoji študiji piše o tem, da si ta država dolgih pet let ni opomogla od posledic tega preobrata. Ekonomist prav tako prepričljivo navaja, da je prav veliko državno trošenje ob rekordnih primanjkljajih v državni blagajni odločilno pripomoglo k temu, da država iz deflacijske krize kljub vsemu ni potonila v ekonomsko depresijo.
Jasno je, kje se skriva poanta na to temo: nobena od članic evrskega območja, ki se je soočila s kriznimi posledicami zloma premoženjskih cen, ne bi mogla voditi politike, ki bi bila kakorkoli podobna politiki, s katero se je s to vrsto krize spopadala Japonska.
Pustimo ob strani vprašanje, ali je to nesreča in kako huda je. V zvezi s tem se namreč za IMF – če bi le prispela večja količina denarja – pojavlja vprašanje, s čim in o čem naj se pogaja. Prva dama IMF je nedavno izjavila, da ta ustanova evropskemu reševalnemu skladu ne more ničesar neposredno dodati, saj je njeno delo v tem, da se pogovarja s posameznimi članicami, ne pa z njihovimi združenji.
A stvari še zdaleč niso več tako preproste, če vemo, kako zelo je omejena gospodarska neodvisnost držav evrskega območja. Mednarodni denarni sklad se, na primer, zagotovo ne bi nikoli pogajal s Kalifornijo. O čem naj bi se pogajal s članico evrskega območja, ki ne more odločati o tečaju izmenjave svojega denarja z drugimi vrstami svetovnih valut, glede drugih vprašanj gospodarske politike pa ima z najnovejšim fiskalnim sporazumom popolnoma zvezane roke?
Kaj bi lahko takšni članici skupaj z denarjem ponudil kot nasvet ali zahtevo? In kaj narediti, če bi v IMF sklenili, da v takšnih razmerah določena država ni sposobna premostiti krize, temveč je nujno, da se na ravni tega območja uvedejo različni ukrepi denarne in gospodarske politike? Tako kot se je ameriški minister za zunanje zadeve svoj čas vprašal, katero telefonsko številko je treba zavrteti, če hočeš poklicati Evropo, bi lahko imel IMF zdaj težave glede tega, kateri je pravi med evropskimi naslovi, ko je treba zaprositi za denar za premagovanje krize.
Ne le mogoče, temveč zelo verjetno je, da kot fantazija deluje ideja, da lahko IMF pomoč pogojuje ne le z vedenjem posamične države, temveč celotnega območja evra. Če vse skupaj pozorneje pogledamo, pa tudi v tem ne bi bilo nič nenavadnega. Pogoje je vedno postavljal tisti, ki daje denar. Torej v teh razmerah tudi evropsko vodstvo ne ravna nič drugače.
