Kdo bi tebe ljubil

Že nekaj časa me muči vprašanje, kdaj in zakaj je delo izgubilo smisel. Ne mislim zgolj na svoje delo, delo avtomehanika, frizerke ali odvetnika, temveč na delo na splošno. Kdaj je opravilo, za katero smo se šolali, usposabljali ali se zanj priučili, da bi ga z užitkom in zagnanostjo oprav­ljali, v prostem času pa trgali njegove sadove, postalo tarča sovražnega govora. Kdaj je nekaj, s čimer se še vedno predstavljamo, ko nas vprašajo, kdo smo, postalo največja mora.

Mrtvi obrazi, iztisnjene duše in robotizirani posamezniki v vsakodnevnih interakcijah v en glas govorijo o preobremenjenosti, izgorelosti, kroničnem pomanjkanju časa za vse in vsakogar, izgubi veselja do življenja, potlačeni jezi, razdraženosti, krivicah, nemoči in strahu, kaj bo prinesla prihodnost. Delo, ki bi človeka moralo bogatiti, ga siromaši, dobesedno in simbolno. Vse več je revnih zaposlenih, ki ne zaslužijo za dostojno življenje, čeprav si v obdobju konjunkture niso omislili nove hiše in avta na kredit. »Zelo ranljivih je v tem trenutku med 30 in 40 odstotkov Slovencev. Polovica pa nas je tistih, ki na tak ali drugačen način ne zmoremo ali pa ne zmorete,« je za spletni portal Podcrto.si povedala gonilna sila projekta Botrstvo Anita Ogulin, ki že dolgo opozarja, da se v Sloveniji širi kultura revščine.

Zgodil se je tudi zanimiv obrat: manualna dela, ki so nekoč veljala za manjvredna, so (upravičeno) vse bolj cenjena, medtem ko so številna druga, katerih rezultat ni ravno kos pohištva ali hiša, tudi dela visoko specializiranih profesionalcev, vse bolj razvrednotena. Zato se delavcem postavljajo vse bolj neživljenjske zahteve, ki jih priganjajo do roba fizičnih in psihičnih zmogljivosti. Preiskovalni članek v New York Timesu o delu v družbi Amazon je razkril, da je nenapovedano odpuščanje običajna praksa, odrasli moški in ženske jokajo za svojimi mizami, zaposleni doživljajo šikaniranje, če ne odgovorijo na službeno elektronsko pošto po polnoči. Drug članek v reviji New Yorker piše, da takšen odnos ni posledica krutosti vodilnih, temveč stranski produkt sistemov in institucij, ki so postali preveliki, da bi jih še kdo nadziral. Zaživeli so svoje življenje in ustvarjajo lažne potrebe, ki nimajo nič skupnega z resničnimi potrebami družbe in gospodarstva. Z vsem spoštovanjem do eminentne revije, a za vsakim sistemom stojijo ljudje, ki ga krojijo.

Gospodarska in finančna kriza je anomalije na trgu dela še zaostrila. Zabetonirali sta se dve kategoriji delovno aktivnega prebivalstva: tisti, ki so brez dela in glede na birokratsko rigidnost zlepa ne bodo splavali na površje, in »preživelci«, ki so v strahu pred izgubo pripravljeni sprejeti kakršno koli zaposlitev, naj bo še tako negotova, delati tudi, kadar so bolni, prenašati guantanamovske razmere – dokler se ne zlomijo.

Tudi preživelci se delijo na dve skupini. »Za ene je značilen sindrom krivde, kakršnega je opisal Boris Pahor pri tistih, ki so preživeli taborišča smrti, za druge pa kanibalizem. Pri teh se iz bojazni, da bodo v naslednjem valu odpuščanja na vrsti oni, razvije grda tekmovalnost, ki ne temelji na kakovosti opravljenega dela, ampak na lažeh, opravljanju, onemogočanju drugih,« pravi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak, drugi spoštovanja vreden ženski glas, ki opozarja, da slovenski svetilnik usmerja ladje (norcev?) proti smrtonosnim čerem.

Lastniki podjetij, člani uprav in vodilni menedžerji bi se morali zavedati, da izčrpavanje delovne sile dolgoročno načenja tudi njihov obstoj in ugled. Delodajalec, ki z delavcem ravna kot z zadnjim izmečkom in v njem vidi le strošek, naj ne pričakuje, da mu bo ta lojalen in bo delo opravljal kakovostno. Sicer pa je tudi kvaliteta marsikje izgubila smisel. Šteje le še kvantiteta.

Priganjanje ljudi, da delajo prek svojih zmogljivosti, ima še druge posledice, od povečanja tveganja za številne bolezni do zmanjšanja produktivnosti. Študija univerze v Stanfordu je pokazala, da se produktivnost začne zmanjševati po preseženem 50-urnem tedenskem delovniku. Kdor dela 70 ur na teden, ne naredi nič več kot tisti, ki dela 55 ur.

Nekatere države in podjetja se tega že zavedajo in uvajajo krajši ali vsaj bolj fleksibilen delovnik. Ameriška tehnološka podjetja eksperimentirajo s štiridnevnim delovnim tednom. Francozi imajo že od leta 2000 uzakonjen 35-urni delovni teden, pa so vseeno bolj produktivni od Nemcev in Britancev. S šesturnim delovnikom poskušajo izboljšati ravnotežje med delom in prostim časom tudi na Švedskem. Poskusno so ga uvedli zagonska podjetja, dom za ostarele, dve bolnišnici in kirurški oddelek univerzitetne bolnišnice v Göteborgu. Toyota ga je ponekod na Švedskem uved­la že pred 13 leti in se mu ni odpovedala, saj je takoj po uvedbi dobiček poskočil.

Delati manj pomeni delati bolje in živeti bolj kakovostno.