Tiskane izdaje
Že pred časom uveljavljena ugotovitev, češ da so članice evrskega območja kot potnice v istem čolnu, se je pred dnevi znova pojavila z opozorilom, ki ga je državam iz jedra tega območja poslala agencija Moodys, ko je obete, ki dopolnjujejo njihovo bonitetno oceno, namesto kot »trdne« opredelila kot »negativne«. Sprememba, ki zdaj zadeva Nemčijo, Nizozemsko in Luksemburg, je bila lanskega septembra sprejeta tudi za Francijo in Avstrijo. Potem ko je agencija Standard & Poors za kar 15 držav evrskega območja objavila, da so, kar zadeva kreditno boniteto, pod »nadzorom z negativnimi napovedmi«, ima na območju evropskega denarja samo še Finska prvovrstno kreditno oceno (AAA) brez negativnega dodatka.
Nekateri analitiki menijo, da tiči za najnovejšo potezo agencije Moodys namera, da se dodatno okrepijo že tako močni pritiski na Nemčijo, tako da bi ta v boju s krizo delovala bolj hitro in tudi bolj učinkovito. Iz obrazložitve je razvidno, da bi bile države »jedra« evrskega območja še posebej ranljive, če bi Grčija izstopila, saj bi bila v tem primeru nujna izjemno velika sredstva za zajezitev »verižne serije šokov«, ki bi jih takšno dogajanje povzročilo v finančnem sektorju. Seznamu teh obstoječih in potencialnih težav pa je agencija, kar je dokaj nenavadno, dodala še odločno kritiko politike soočanja s krizo. Po mnenju agencije je ta politika »reaktivna in polovična«: vedno znova se stori dovolj, da se prepreči neposredna katastrofa, a premalo, da bi dosegli trajnejšo stabilnost.
Če so imeli ocenjevalci kreditne sposobnosti namen, da bi pripomogli k preobratu v politiki, bi lahko po odzivih iz Berlina sklepali, da so se zmotili oziroma, še huje od tega – medtem ko so ministri in ministrstva mirno sporočali, da v tem dejanju ni nič novega ali nečesa, s či mer ne bi bili seznanjeni, pa se je močno povečalo število uglednih posameznikov z nemškega prizorišča, ki so opozorilo agencije razumeli kot nov argument za to, da je treba dvigniti roke od tega, kar ti posamezniki vidijo kot zapravljanje denarja davčnih zavezancev za reševanje držav z obrobja evrskega območja. Torej kot argument, da se izstopi iz skupnega čolna.
V Berlinu seveda nimajo razloga za zaskrbljenost, da bi lahko ta poteza ocenjevalcev kreditne sposobnosti načela status nemških dolžniških papirjev, ki veljajo za eno najbolj zaželenih zatočišč preplašenega svetovnega kapitala. Nenavadno jim morda celo utrjuje ta status. Vsaj del kupcev nemških državnih obveznic namreč razmišlja približno takole: če Nemčija izstopi iz evrskega območja ali evropski denar preneha obstajati, je zelo verjetno, da bo bodoči denar, ki ga bodo izplačali imetnikom nemških papirjev, vreden vsaj toliko kot današnji evro, naj verjetneje pa celo še nekoliko več. V nasprotju s kupci papirjev držav z juga evrskega območja, ki so v ceno teh papirjev vračunali tudi tveganje ob morebitni vrnitvi na pezete ali lire, tako pri nemških papirjih vlagatelj ne le, da ni prevzel tega valutnega tveganja, temveč - upravičeno ali ne - računa na to, da bo imel, če bo evro propadel, od tega celo korist. To utegne biti tudi eden od razlogov, zaradi katerih so se cene nemških papirjev letos tako zvišale, da se je donos zmanjšal za več kot eno tretjino (na državne obveznice, ki zapadejo čez deset let).
Seveda pa je možno tudi to, da se bo vlagatelj uštel, tako kot so se ušteli mnogi v sedanji krizi. Kajti opozorilo ocenjevalcev kreditne sposobnosti ni ostalo brez odziva trgov. Evro je v primerjavi z dolarjem izgubil še pol odstotka vrednosti. Podražilo pa se je tudi zavarovanje , če bi prišlo do bankrota nemških državnih papirjev. Za to, da bi pred bankrotom zavarovali vrednost 10 milijonov evrov v nemških državnih papirjih, je treba danes odšteti 10.000 evrov. Problem pa je v tem, da se cena tega zavarovanja giblje v nasprotni smeri od gibanja cene teh papirjev; tako se je zavarovanje v dveh letih podražilo za kar dva in polkrat. T oliko , da je trenutno zavarovanje papirjev pred bankrotom v še vedno zelo solidni nemški državi kar dvakrat dražje kot zavarovanje takšnih papirjev v ameriški državi.
To pomeni, da obstaja tudi na trgih svojevrstna stavnica, kakršno je sicer mogoče videti in slišati na javnem prizorišču. Stavnica, v kateri se glavno in hkrati edino vprašanje glasi: kdo bo prvi izstopil iz čolna oziroma z območja evropskega denarja?
Slavni Nouriel Roubini z newyorške poslovne šole je menda izjema v tej stavnici. Pred nekaj dnevi je namreč napovedal, da bo Finska tista država, ki ji bo najprej dovolj tega, da za druge hodi po kostanj v žerjavico, kot na to stvar gledajo v tej državi. Brez te izjeme se preroki delijo na tiste, ki menijo, da bo čoln prva zapustila Grčija, in tiste, ki vidijo v tej vlogi Nemčijo (po mnenju nekaterih gospodarskih prerokov bi odhod Nemčije lahko bil ena od rešitev, ki bi omogočila odpravo krize).
Čeprav vodstvo v Berlinu trdi, da na seznamu tveganj, ki so navedena v odloku agencije Moodys, ni nič novega, se zdi, da so se težave Grčije, ki so jih za nekaj časa odrinili z osrednjega dnevnega reda krize, znova vrnile v ospredje. Pa ne le zato, ker je v Atenah na kraju samem slovita »trojica« (komisija EU, evropska centralna banka in IMF), ki poskuša ugotoviti, ali si Grki zaslužijo naslednji obrok reševalnega posojila, t emveč predvsem zaradi tega, ker se je odnos nemških funkcionarjev do Grčije močno zaostril spričo napovedi, da zahtevajo v Atenah ublažitev določenih pogojev, daljše roke za doseganje nekaterih ciljev itd. Ta zahteva ni nič čudnega: kje naj ob znižanju domačega proizvoda za 7 odstotkov v letu 2012 (po 6,9-odstotnem znižanju v letu 2011, 3,5-odstotnem znižanju 2010 itd.) poiščejo še 11,5 milijarde evrov »prihrankov«? Pri vsem tem tudi ni mogoče trditi, da Grki vsaj s tega stališča niso veliko dosegli: grški državni izdatki so se zmanjšali za 20 milijard dolarjev (za okoli 18 odstotkov). A glavni problem ostaja: bolj ko je država »uspešna« pri zmanjševanju vsega, manj je sposobna odplačevati tisto, kar si je izposodila. Sicer pa ni skrivnost, da je znotraj »trojice« IMF ta svetovni denarni policist tisti, ki se zavzema za ublažitev pogojev, medtem ko nemški predstavniki in funkcionarji tej potezi najodločneje nasprotujejo. Hkrati pa te dni eden za drugim izjavljajo, da izstop Grčije z evrskega območja ne bo takšna tragedija, kot se je prvotno mislilo. Vsako popuščanje, pravijo, bi bilo zgolj poziv vsem drugim , naj zahtevajo ugodnejšo obravnavo od dogovorjene.
Torej ni čudno , da je Jorgos Papandreu, nekdanji grški premier, pred nekaj dnevi izjavil, da igra v nemških očeh njegova država vlogo ustrahovalca, saj z njo opozarjajo, kaj se bo dogajalo drugim državam, ki ne bodo privolile v to, da jih kaznujejo za storjene grehe.
Analitiki se zatekajo po pomoč k teoriji iger, ko poskušajo v tej neuradni stavnici ugotoviti, za katero državo bi bilo najbolj oziroma najmanj koristno, da zapusti evrsko območje. Dejstvo, da so se po pomoč zatekli k tej teoriji, je smiselno v toliko, ker »igralci« na evrskem območju eden drugemu ne zaupajo, zato tudi ne sodelujejo, čeprav bi bilo to za vse najbolj koristno. O tem, da med njimi ni zaupanja, pa priča tudi dejstvo, da se vsi – posojilodajalci in dolžniki – počutijo kot žrtve delovanja tistih drugih. Ne glede na to, kako točno je prerokovanje, ki se opira na teorijo iger, pa se izid v vsakem primeru glasi: največ koristi od izstopa z evrskega območja bi imeli Italija in Irska, najmanj pa Nemčija.
Lahko pa se celo zgodi, da bo življenje zanikalo vse in vsako posamično od teh napovedi. Analitiki zdaj zaskrbljeno spremljajo razvoj dogajanj v Španiji. Skrbi jih analogija: zelo malo časa je minilo od trenutka, ko so trgi kateri od dolžniških držav zaračunali obresti, višje od sedmih odstotkov (na državne obveznice, ki zapadejo čez deset let), do trenutka, ko se je takšna država znašla pred okencem reševalnega sklada: Grčija aprila 2010, Irska oktobra 2010, Portugalska pa februarja 2011. Analogija je še toliko bolj moreča, ker dosedanje izkušnje - zlasti grške - opozarjajo, da gospodarstvo države, s tem ko ta vse bolj zateguje pas, tudi čedalje hitreje tone v hude težave.
Za zdaj so vsi izhodi sila negotovi. Jasno je le to, da se bodo stave o odhodih z evrskega območja ne le nadaljevale, temveč bodo postajale vse bolj živahne.
