Kdo bo rešil čast države

Že junija letos je Angela Merkel napovedala nov zakon in ga označila za mejnik. Begunci, in Nemčija jih je sprejela za več kakor pol vsega slovenskega prebivalstva, se bodo tudi sami morali potruditi, da postanejo del oziroma aktivni člani nemške družbe. To je bila napoved sistema jezikovnih in integracijskih tečajev, zasedbe začasnih delovnih mest, ki bodo pomenila začetek vključevanja na trg delovne sile v Nemčiji, je tedaj poudarjala nemška kanclerka. Danes so družbena okolja Evrope do aktivne soudeležbe beguncev postavila še višja pričakovanja. Pravzaprav se je težko znebiti vtisa, da se zaradi težav, nastalih z begunci, po državah zmanjšuje toleranca do njih.

Obstajajo pa tudi bolj diferencirane zgodbe. V sredo so po poročanju medijev nekateri poslanci nemškega zveznega parlamenta predlagali, naj država odlikuje tri sirske begunce, ki so pomagali aretirati Džaberja Alkbara, tudi Sirca, ki je v Berlinu načrtoval bombni napad. To dejanje treh Sircev, ki so bistveno pripomogli k ustavitvi terorističnega dejanja, so utemeljili, je bilo izraz spoštovanja in hvaležnosti do nemških gostiteljev in najboljši primer integracije beguncev.

Po večini EU se narobe zaostruje razpoloženje do migrantov in beguncev. Morda še najbolj nazorno je to videti v Veliki Britaniji, kjer so na udaru Poljaki, in seveda na Poljskem, kjer so na udaru Sirci. Daleč najbolj nestrpen in za evropski humanizem sramoten pristop do beguncev je pokazala oblast Viktorja Orbana na Madžarskem. V začetku oktobra so na Madžarskem razpisali referendum o begunskih kvotah in čeprav zaradi prenizke udeležbe ni uspel, ga je Viktor Orban razglasil za zmagovalnega in napovedal spremembo ustave. Tisti, ki so se referenduma udeležili, so namreč proti kvotam glasovali 98,3-odstotno. Tudi v Avstriji je pri toleranci vrag vzel šalo. Od Avstrije pa sta precej odvisna razpoloženje slovenskih oblasti in utrip notranje politike. Spomnili se bomo, kako je bilo pred dobrim letom, v tistih najmočnejših begunskih valovih, ki so se po t. i. balkanski poti v Slovenijo vozile vlakovne kompozicije, polne beguncev. Tedaj se je govorilo o begunskem koridorju in države so se kot za stavo poskušale otepati odgovornosti do dublinske uredbe, po kateri se begunce po zavrnitvi v ciljni državi vrne v državo EU, kjer so se prvič registrirali.

Spletni portal MMC je minuli teden objavil članek o režiserju Rajku Grliću, avtorju novega filma Ustava Republike Hrvaške. Pokazal je, kako je desni populizem v Evropi utemeljen na širjenju sovraštva do beguncev kot ubogih ljudi, ki so hoteli priti do bogate Nemčije. Vmes so jim vsi, s Slovenijo vred, nastavljali bodečo žico, ograje in druge pregrade, je povedal. Skorajda nobeden pa ni nameraval ostati v Sloveniji.

Spomnili se bomo celo na opozorila varuhinje človekovih pravic, da se slovenska policija v nekaterih primerih do beguncev obnaša neprofesionalno in neprimerno. Pripombe so bile, da so nekateri pripadniki izrekali rasistične in ksenofobne pripombe, dajali posmehljive in poniževalne komentarje in podobno. Vse to so bile resnične zgodbe in morda se danes vse skupaj vidi drugače, kot se je tedaj. Toda medtem smo se naučili dvojega: prvič, da ne živimo več v svetu, kakršnega je načrtovala generacija staršev, ko so nam pripovedovali o obnovi humanizma in človekovih pravic po drugi svetovni vojni, drugič pa, da vsi ljudje niso in ne bodo nikoli enaki in se je zaradi tega povsod, tudi na Madžarskem, na Poljskem, v Sloveniji, v ZDA, Nemčiji in Avstriji, tudi pri slovenski policiji na meji v Dobovi, treba izogibati posploševanju.

Na eni strani so bili v Dobovi policisti, ki so žalili begunce, toda na drugi so bili taki, ki so zanje naredili več, kot je bilo treba. Tudi vojaki. Minuli teden se je zgodilo nekaj, kar dokazuje povedano. Vlada je februarja letos zaradi povečanega števila azilnih prošenj ustanovila azilni dom na Kotnikovi ulici v Ljubljani. V tem mesecu se vrstijo protestni shodi proti beguncem in azilnim domovom zanje. Samo ta teden so bili v Mariboru, Črnomlju. Po februarskem protibegunskem protestu v Šenčurju se zdi, da desna politika pripravlja nov val demonstracij in pritiska. Toda, minuli teden sta se organizirala Policijska postaja in upravna stavba policijske postaje Celje in zaposleni so zbrali za kombi presortiranih in zelo uporabnih modnih oblačil, toaletnih pripomočkov, čevljev za moške, ženske in otroke. Policisti za begunce, to je bila neopažena humanitarna akcija, ki je po svojem namenu, vsebini in simbolnem pomenu večja, daljnosežnejša in pomembnejša kakor vse skupine ksenofobnih nergačev skupaj. Pomeni, da Slovenija premore ljudi, ki jim je mar za človeka, ki znajo videti to, kar znajo videti le veliki ljudje. Povrhu vsega je, ker gre za zaposlene v policiji, uniforma slovenske države reševala načeto čast slovenske države, ki danes na škodo človečnosti in človekovih pravic ne ve prav natančno, kako ravnati, da bi bil volk sit in koza cela.