Tiskane izdaje
Slovenija je letos poseben globalni in evrski fenomen: smo edina država med več kot dvestotimi na svetu, ki bo zdaj, prav v času poletne sezone kislih kumaric, sestavljala koalicijo in vlado; hkrati smo edina evrska država, ki ji bodo letos že drugo leto zapored temeljito pregledali vse banke, davkoplačevalci pa jih bomo lahko še enkrat dokapitalizirali in povečali javni dolg. Sedanja in prihodnje generacije bodo krvavele in delale za pokritje grehov, barabij in zmot bankirjev, a to je že druga tema, na tem mestu nas zanima nekaj drugega.
Najverjetnejši premier Miro Cerar je po stroki pravnik, profesor pravoznanstva, zato bodo javne finance in banke tako predvsem skrb njegovega finančnega ministra, po vplivu in moči zelo verjetno drugega človeka v vladi. Cerar že zdaj napoveduje, da bo komandant finančnega resorja nekdo iz vplivnega območja njegove stranke, kar še dodatno vznemirja javnost. Kdo bo to, se zdaj na veliko ugiba, natresenih je bilo nekaj vplivnejših finančnih imen nekoliko zrelejše generacije, o kateri pa vsaj malo dvomim, da bodo zagrizli in poprijeli za eno najzahtevnejših, najodgovornejših in politično nehvaležnih služb v državi – in to za plačo tajnice v Bruslju. Ni pa popolnoma izključeno, oblast in vpliv sta velik magnet.
V Sloveniji smo imeli do zdaj več tipov finančnih ministrov. Navadno so bile to močne politične in strankarske osebnosti (A. Rop, A. Bajuk, F. Križanič, J. Šušteršič), deklarirano nestrankarske osebnosti iz javnega sektorja z močno politično podporo premiera ali največje vladajoče stranke (M. Kranjec, M. Gaspari, D. Mramor), nekaj je bilo tudi prostih strelcev, ki so v politiko zašli iz finančnega sektorja (D. Šešok, Z. Ivanušič, navsezadnje tudi aktualni U. Čufer), izjemi sta J. Kopač in J. Janša, kot nadomestni minister po Šušteršičevem odstopu. Portreti vseh dvanajstih naštetih zrejo s stene slave na hodniku finančnega ministrstva, večina je na fotografiji prešerne volje, tudi nasmeškov na manjka. Saj vemo, težko, a hkrati lepo je biti na vrhu politične in finančne oblasti v državi.
Trinajsti slovenski finančni minister, tisti, ki ga bo v vlado pripeljal verjetni mandatar Cerar, bo zasedel položaj prav v času, ko bo Slovenija v težjem položaju kot kadarkoli prej. Res je, tudi lani marca, ko je nastopila prejšnja vlada, položaj ni bil lahek, za ovratnik nam je dihala trojka, »morski psi« na finančnih trgih so se takrat odločili za frontalni napad na malo podalpsko evrsko državo. A zdaj na nas pritiskajo drugačna neugodna dejstva. Javni dolg je pač zdaj najvišji v slovenski zgodovini, prav tako je zdaj največ tudi fiksnih proračunskih obveznosti, ki jih bo treba plačati, še preden bo vlada lahko začela razmišljati o naložbah in drugih bolj kreativnih in z gospodarsko rastjo povezanih postavkah državne blagajne.
Pred novo vlado, mandatarjem in njegovimi ministri bo zdaj predvsem strateški razmislek, kako usmeriti Slovenijo, jo odpreti globalnemu razvojnemu prepihu, poskrbeti za kakovostne tehnološke naložbe, tuje in domače, ter preobrazbo podjetij ali pa vztrajati pri sedanjem avtarkičnem modelu državnega lastništva in odpora do sprememb, s katerimi smo obtičali med državami z najnižjo rastjo in najbolj kilavimi zgledi za naprej.
Je utemeljen optimizem, da bo poslej razvoj hitrejši, blaginja pa večja? Vsaj kratkoročno in srednjeročno prav gotovo ne. Največja vladajoča stranka SMC je v veliko pogledih, zlasti gospodarskih, popolna tabula rasa, nepopisan list papirja, in še čakamo, da pokaže barvo, vonj in okus.
Čakati ne bo treba prav dolgo, saj nas že jeseni čakajo nekatere pomembne ekonomsko-politične odločitve, povezane s prodajo in privatizacijo državnega premoženja, rebalansom proračuna 2015. Odgovoriti bo treba tudi na famozna junijska priporočila evropske komisije, napisana v najboljši birokratski maniri, ki posegajo predvsem v javne finance in banke. In seveda, čaka nas novo zadolževanje, saj nič ne kaže, da bo Slovenija sploh še kdaj zmogla sestaviti uravnotežen proračun.
Veliko dela torej za premiera in njegovega finančnega ministra, ki na kako veliko podporo v koaliciji ne bosta mogla računati, tudi zato, ker so se najverjetnejše koalicijske partnerice (Desus, SD itd.) pri slovenskemu gospodarskemu padanju kot članice preteklih vlad že prevečkrat dokazale kot del problema, in ne kot del rešitve. Dodatni razlog, da bo fotelj finančnega ministra tokrat bolj vroč kot kdajkoli do zdaj.
Kdo bo sedel na vroči fotelj?
Trinajsti slovenski finančni minister bo zasedel položaj prav v času, ko bo Slovenija v težjem položaju kot kadarkoli prej.
Objavljeno
26. julij 2014 19.16
Miha Jenko - novinar Dela
