Romanski razgledi: Kdo bo šel prvi?

Kdo bo šel prvi? Vprašanje ni provokativno, saj se po tihem pojavlja ves čas. Kdo iz nemogoče dvojice se bo moral umakniti – Španec Mariano Rajoy ali Katalonec Carles Puigdemont –, da bi se lahko špansko-katalonsko krizno poglavje premaknilo naprej? Nista zgodovinsko vsaksebi le Madrid in Barcelona, ampak sta tudi njuna voditelja mučno zoprna drug drugemu. Zato se nenehno postavlja vprašanje, kaj bi bilo drugače, morda rešilno, če bi bil v njunih političnih kožah kdo drug.

Ni se možno trapiti, da je politik predvsem pozicija, vedno je v njem zlasti človek. In Rajoy in Puigdemont se tudi v svojih intimnih zgodbah odbijata kot dan in noč. Med Špančevim prirojenim monarhizmom in Katalončevo privzgojeno republikanskostjo ni najmanjše presečnosti ..., pa saj smo lahko jeseni dobro spoznavali njuno naporno psihologijo: prvi se ni, arogantno, hotel z drugim niti pogovarjati, drugi je med tem vedno znova, uporno ponižen, prosil prvega za dialog.

Po razumevanje 55-letnega Katalonca Puigdemonta je treba v Amer, pod Pireneje, v vasico nedaleč od Girone, kjer je katalanizem prastar in koder je odstavljeni predsednik odraščal v družini osmih otrok in že več generacij slaščičarjev. Ni ne edini voditelj ne »mučenik« iz podeželske Katalonije, kot so pred kratkim na Arte prikazali dokumentarec Španija na robu živčnega zloma, je v 16. stoletju iz istih koncev prihajal tudi takratni predsednik generalitat: škof, ki je (prav tako) končal za zapahi. Puigdemont, ki se je že kot 19-letni študent pridružil katalonski nacionalistični mladini, je najprej le strastno kot novinar opazoval politiko, potem pa – od nekdaj in za zmeraj independentist – nič manj goreče po desni vstopil vanjo.

Med tem je o 62-letnemu Rajoyu znano, da je – rojen v Santiagu de Compostela v Galiciji kot vnuk in sin znanih pravnikov – tudi sam študiral pravo, a se je pri 24 letih spustil v politiko. Pobožen, kot je, je vstopil v stranko frankističnih nostalgikov, že desetletja poimenovano Ljudska stranka. Kako ga proti uporni Kataloniji bolj kot razum vodi nebrzdan prezir, je odkrito pokazal leta 2006, ko je napovedal vojno novemu statutu o avtonomiji regije. Na mnogih posnetkih je ohranjeno, s koliko populizma je podpihoval ljudski glas proti Barceloni: potem pa ko je v dveh mesecih zbral štiri milijone podpisov, jih je, pospravljene v 867 škatel, teatralno postavil pred parlament v Madridu in zmagoslavno stopil mednje. Res je, katalonski statut mu je uspelo spraviti pred ustavno sodišče – z geslom, ki se v sedanji katalonsko-španski krizi bere kot strašna demagogija: vsi imamo pravico do izražanja mnenja.

Nekdo od njiju, ali neomajni Rajoy ali trmasti Puigdemont, bo prej ali slej moral oditi. Sodeč po decembrskih volilnih izidih in »nadrealistični« trenutni povolilni matematiki še ni čas za Katalončev umik – čeprav se je (pred zaporom) umaknil v Bruselj –, ampak za nov odgovoren mandat. Je pa vprašanje, koliko so po vsej osamosvojitveni polomiji, španskih sodnih preiskavah, odprtih procesih, sedenju za zapahi in po vseh grožnjah še independentistično (intimno) vzdržljivi politiki okrog njega.