Tiskane izdaje
Newyorški bankir Charles Henry Warren je čez poletje 1906 najel družinsko hišico v zalivu Oyster na Long Islandu. Najeli so tudi novo kuharico, Mary Mallon. Postregla jim je s sladoledom in rezinami breskve – in s tifusom. Bolezni je podleglo šest od enajstih ljudi v hiši – pozneje je umrla tudi ena Warrenovih hčera –, toda Mary je bila videti zdrava, ko je s solato postregla Salmonelo typhy.
»Tifusarka Mary« je bila prihodnjih 23 let prisiljena preživeti v osami kot nevarna za javno zdravje.
Morda je ne bi nikoli odkrili, če ne bi bilo vztrajnosti nekega moža: vojaški zdravnik in epidemiolog major George Soper je na prošnjo lastnika hiše v zalivu Oyster prišel raziskat izbruh bolezni. Ko je pozimi 1906 pripotoval, je Mary že zapustila Warrenovo gospodinjstvo. Soper je najprej mislil, da so bile vir tifusa školjke iz zaliva, toda kmalu je sumil Mary. Menil je, da bi lahko bila »zdrava« prenašalka virusa, kar pomeni, da je prebolela blago obliko bolezni in jo je še vedno širila na druge, sama pa ni bila prizadeta.
Mary ne gre obsojati, saj ni vedela ničesar, življenje kot tako jo je posrkalo vase. Toda med nami so sestre, ki zavestno širijo finančni tifus – in ki jim verjetno nikoli ne bo treba preživeti 23 let v osami. V zadnjem letu je največ odškodninskih zahtevkov (državi) vložila Družba krščanske ljubezni sv. Vincenta Pavelskega, red sester usmiljenk oziroma hčera krščanske ljubezni. Kako lepo! Sestre usmiljenke so samo lani vložile za več kot 1,7 milijona odškodninskih zahtevkov proti državi – zaradi nezmožnosti uporabe gozda, zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin in zemljišč itd.
Ni se mi sanjalo, da so dekleta lahko tako podjetna. Njihovega »dela« in nasploh početja se v družbi sploh ne vidi, kljub temu pa si drznejo državo tožiti za težke milijone, ki so si jih bile prigarale. V katerem svetu? Je kaj logike v tem, da morajo delavci s 40 let delovne dobe izključiti stroje, ker je nekdo vse za… , redovnice pa se gredo milijone.
Med moškimi in ženskimi samostani na Francoskem so našli tajne rove in tam tudi mnoga okostja dojenčkov. Vez je obstajala.
Tako seveda obstaja tudi vez med RKC in »usmiljenkami«, ki so kajpak le jurišnice za finančne interese Cerkve, najpremožnejše institucije na Slovenskem, ki po neki nenavadni logiki uživa državno pomoč in še sproti obtožuje državo. Da bi država tožila Cerkev – tega še nismo zasledili. Odškodninske zahteve Cerkve so trenutno okoli 20 milijonov in, kot je zapisala Mladina, se je težko izogniti vtisu, da hočejo po bankrotu svoje finančne industrije zapolniti luknjo tudi z novimi odškodninskimi zahtevami za že vrnjeno premoženje. Mariborska nadškofija je ustvarila za približno 800 milijonov »luknje«. Torej, recimo, minus 20. Kako pa bodo pokrili vse drugo!?
Dejstvo je, da je Cerkev na Slovenskem vseskozi notranje razkrajajoč, toda ofenziven »sistem« in da v tem pogledu izstopa celo po merilih Vatikana in evropskega krščanstva kot takega. Je v nenehnem konfliktu z družbo kot celoto, kar se je pokazalo že med drugo svetovno vojno, po njej pa naj bi bila žrtev režima – kar sploh ni res. V Avstriji je fašistični režim nacionaliziral cerkveno premoženje leta 1938, nova avstrijska republika pa se je odločila, da premoženja v naravi ne bo vračala. Avstrijska cerkev je tako dobila zgolj odškodnino v višini 14 milijonov evrov.
Za »priboljšek«: frančiškanski samostan v Mariboru zahteva tretjino pokopališča na Pobrežju, 666.000 evrov uporabnine. Le kdo so ti frančiškani?! Zastopniki boga? Naš grob je bil vselej naš, ne pa prepisan na boga, cerkev ali komunalo.
Odnos med državo in Cerkvijo postaja – kljub jasnemu ustavnemu določilu – vse bolj moteč. Ker država ni več država, trdna na svojih nogah, recimo kot Francija, temveč vse bolj popušča. Tu niti ni pomembno, ali gre za Pahorja ali za JJ; saj sta skoraj isto. Vendar bi v časih, ko borcem NOB, veteranom, taboriščnikom, izgnancem in drugim plenijo pokojnine, smeli vprašati: Zakaj pa je Cerkev izvzeta? Napovedano je bilo, da bodo »resetirali« tudi cerkvene prihodke in dolgove, vendar se to očitno ne zmore zgoditi. Vse več ljudi živi pod pragom revščine, Cerkev pa je – kljub 800 milijonov globoki finančni luknji – nedotakljiva. Se Cerkev sploh zaveda, da njene bakrene strehe financirajo reveži, socialno ogroženi, brezposelni?
Sicer pa ni problem v cerkvi, problem je v državi. Cerkev pač izkorišča vsakokratne okoliščine, v čemer se je v stoletjih izpilila, sedanji oblastniki pa so kot nekdanji knezi in graščaki – nepismeni! Srednji vek je temeljil na nepismenosti in neizobraženosti plemstva, zato so vse »uradniške« posle vodili menihi. Kot jih zdaj pri nas usmiljenke.
Naveza JJ-kopitaršič grebe po drobovju najbolj ogroženih slojev na Slovenskem, vendar se ni niti s paličico dotaknila največjega in najbolj problematičnega premoženja – Cerkve. Vsekakor se bo to nekega dne moralo pojasniti. Kdo je pri nas »tifusarka Mary«?
