Citiramo: Madžarska in Slovaška sta, podprti s Poljsko, izgubili tožbo pred evropskim sodiščem. V celoti. In kaj zdaj počne Madžarska? Vlada v Budimpešti govori, da je bila odločitev politična, in da je zato ne bo sprejela. Kar je v popolnem nasprotju z vsakršnim razumevanjem bistva Evropske unije. Za pravno državo je normalno, da s tožbo ne uspeš. Tega se je treba zavedati tako jasno kot dejstva, da evropski projekt v celoti temelji na podmeni, da se vse članice držijo skupaj sprejetih pravil in da so medsebojne spore pripravljene mirno reševati pred sodišči.
Bolj jasno in kratko, kot je ta teden v FAZ ob izgubljeni madžarski in slovaški tožbi »bit Evrope« zadel Reinhard Müller, je to najbrž težko narediti. V Evropski uniji je prostor za vsak še tako ponosen narod, tudi če zase trdi, da je nad njegovim parlamentom samo bog, toda vsaka članica EU je od vseh ostalih absolutno upravičena pričakovati, in tudi zahtevati, da se bodo dosledno držale evropskega in mednarodnega prava, in da bodo enako dosledno spoštovale tudi medsebojno dogovorjena pravila igre.
Madžarsko ravnanje, tudi če gre za nekoliko različna primera, nas upravičeno spominja na ravnanje Hrvaške, ki prav tako noče sprejeti razsodbe evropskega arbitražnega razsodišča (čeprav je vnaprej podpisala, da jo bo), ker naj bi bil postopek po njenem »kontaminiran«. Mimogrede, a bivanje njenega arbitra v hrvaškem veleposlaništvu, kjer se mu niti po telefonu ni bilo treba dogovarjati, in hrvaško prisluškovanje je bilo pa zakonito in po pravilih? Vendar ne bomo o tem. O teh »za lase privlečenih« argumentih je bilo povedanega že preveč. Vprašajmo se rajši, kaj s svojim zavračanjem arbitražne razsodbe Evropi (in nikakor ne samo Sloveniji) v resnici sporoča Zagreb?
Tako kot Orbanova vlada s svojim izmikanjem, češ da je bila sodba »politična«, ne polemizira z razsodbo evropskega sodišča, ampak kar povprek spodbija kredibilnost institucije in sodnikov, tudi Hrvaška ne oporeka sami arbitražni razsodbi in v njej navedenim argumentom Slovenije, ampak ugledne mednarodne pravnike in evropske arbitre po nekakšni balkanski logiki – »ne priznajem ja ovaj sud« – kar počez razglaša za kontaminirane in torej za nekompetentne. Kajti če so »kontaminirani« arbitražni postopek kljub opozorilom in samovoljnemu izstopu Hrvaške pripeljali do konca, in za svojo razsodbo tudi stojijo, je povsem logično, da so tudi sami kontaminirani.
Na tej točki pa, podobno kot EU v madžarskem primeru opozarja Orbana, tudi pri hrvaškem nepriznavanju razsodbe arbitražnega sodišča nastopi trenutek, ko ne gre več samo za bilateralno težavo in tudi ne za notranjo zadevo neke države, ampak za evidentno evropski problem. Če bomo namreč v EU dovolili, da si bo razsodbe vrhovnih evropskih pravnih instanc, brez katerih ni ne evropske pravne države in tudi ne enakih pravil za vse, vsaka država poljubno razlagala po svoje in jih poljubno uresničevala, ali pa tudi ne – kar zadnje čase počno predvsem nekatere vse bolj avtoritarne vzhodnoevropske demokracije z Madžarsko in Poljsko na čelu – se lahko kar poslovimo od Unije. Anarhija in kaos sta vnaprej zagotovljena.
Tiskane izdaje
