Tiskane izdaje
Ukradli so nam državo, pravijo. Tega ne razumem. Po mojem gre v resnici le za slab prevod izraza »state capture«, kot če nekdo pretenciozno prevede originalni naslov filma, da bi privabil v kino več ljudi. Zato si domnevne odtujitve, polastitve države ne ženem preveč k srcu.
Če bi že za kaj rekel, da so mi ukradli, potem je to edinole svoboda. Konkretno: svoboda mojega poklica, če ne kar moj poklic v celoti in mediji nasploh.
Ko se pomagač medijskega mogula Carverja v Tomorrow Never Dies poskuša v tiskarni znebiti Jamesa Bonda, ga ta po krajšem ruvanju pahne z mostička čez ograjo. Baraba omahne med valje tiskarskega stroja v polnem pogonu. In ko malo naprej začne prihajati iz rotacije s krvjo speštanega človeka čez članke potiskana rola časopisa, Pierce Brosnan hladnokrvno pripomni: »Saj pravim, danes lahko karkoli tiskaš.«
V Sloveniji je problem, da ne vemo natančno, kdo je v medijsko-politični spregi v resnici negativec in kdo pozitivec. Ali je zlohotni negativec Janez Janša ali Pierce Brosnan? Ali pa sta oba pozitivna junaka?
Kombinacij je veliko. Morda je res, kar pravijo, da vlada dobrohotno uničuje medije, te zadnje okope zdrave pameti, svobode govora in vrednot, na kakršne smo še do nedavnega prisegali? Toda kaj, če mediji niso več to, kar so bili? Morda je dobrohotnih medijev res pol zanič in pol odveč? Ker kaj pa če je vlada v bistvu četa dobrih vil, ki rešujejo slovensko javnost pred poneumljanjem z izkrivljenimi informacijami, in s tem mimogrede še prispevajo k revitalizaciji pomembnega segmenta gospodarstva?
Malo sem ciničen, hecam se pa ne. Slovenski casting mi ni jasen. Vse naštete opcije so možne in so za nameček tudi izmenljive, zato se nočem prenaglas izrekati.
Žalujoči ostali pa ste preveč pametni in jezni.
A če se vrnem k trditvi, da je dandanes možno objaviti karkoli, se stvari še malo bolj zakomplicirajo.
Po eni strani — kot sem napisal že pred dvema tednoma — ni problem objaviti vsakršno neumnost, nevredno javnega zanimanja, človekove inteligence in drugih vrednot, kaj šele znanja in truda urednika in novinarja, ki sta informacijo pobrala in obdelala. Pred dvema tednoma sem navedel nekaj drastičnih primerov. Toda še veliko hujši, da ne rečem nevarnejši so pravzaprav tisti, ki na prvi pogled niso nič posebnega in ki jih večina ljudi — tako v medijih kot v javnosti — jemlje kot nekaj samoumevnega.
Prva samoumevnost je poslovni model slovenskih medijev, ki bi ga najbolj natančno opisali kot sindikalističnega. Še do pred leti so mediji jemali v redno službo skoraj kogarkoli, ki je prišel mimo in je dajal vtis, da se nekaj malega na medije spozna ali da vsaj kaže željo po objavljanju — bodisi v imenu nekega poslanstva ali za lastno samovšečnost ali poslovno naravnanost.
Ta model je danes obsoleten, a zato nič manj uveljavljen in veljaven. Nikakor ne nepomembno poslanstvo medijev je dandanes vzdrževanje socialnega miru ali vsaj njegove veljavnosti in zaželjenosti. Glede na celotno aktivno prebivalstvo je v varnih službah v medijih relativno malo ljudi, ki pa imajo po defaultu svojega poklica nesorazmerno več glasovalnih pravic.
Za ugovarjanje tej tezi pa je seveda potrebnega tudi nesorazmerno veliko poguma.
V zadnjem tednu je bilo veliko napisanega o tem, kaj bi zvišanje DDV pomenilo za tiskane medije. Teksti medijskih insiderjev so bili večinoma alarmantni — in kako tudi ne bi bili. Toda še najbolj zgovorna ali vsaj poenostavljeno razumljiva je bila izjava, ki se jo je s tem v zvezi čutil dožnega dati ne več ne manj kot sindikat.
Negativne posledica dviga DDV je ZSSS povzela takole: ljudje bodo »odrezani od informacij«, ker bodo varčevali pri časopisih; to bo poslabšalo poslovne rezultate izdajateljev in posledično potisnilo zaposlene (»večinoma v negotovih oblikah dela«) in samozaposlene v še slabši socialni položaj, celo v izgubo dela.
Ljudje bodo »odrezani od informacij«? Moj bog, kako si to upajo reči?! Ljudje, ki že tako ali tako komajda kaj berejo, bodo odrezani od informacij, ker si ne bodo več mogli privoščiti recimo dnevnega časopisa, dražjega za 12 centov? Se šalite? Ljudje so se po lastni volji in odločitvi — in ne nujno krivdi, da ne bo pomote — odrezali od tiskanih informacij, zdaj pa jih zagovarja sindikat?! Kako zvito! Če bodo sindikati držali štango časopisom, jo bodo tudi časopisi sindikatom, kajneda?
Druga samoumevnost pa je družbeno poslanstvo medijev.
V izogib nesporazumom glede tega samo tole: seveda jim je dano, seveda ga morajo opravljati in seveda je pomembno — toda ne za vsako ceno in ne pod kakršnimikoli pogoji. Mediji brez ekonomske vzdržnosti ne morejo biti svobodni. In če niso svobodni, tudi ne morejo biti dobri, kvalitetni, profesionalni, etični, pošteni.
Svoboda govora, izražanja, razmišljanja, mišljenja, kakorkoli že temu rečemo, pa je v zadnjih letih zelo-zelo skopnela — in to ne samo zaradi slabše ekonomske situacije, v kateri so se znašli mediji.
En razlog je, da se je medijska kultura korporativizirala. S tem mislim dvoje: po eni strani je postalo nespodobno biti kritičen do medijev tako navzkriž, do drugih, kot navznoter. Lojalnost cehu je zaukazana — razen če gre za politične razlike, ker potem lahko seveda govoričimo karkoli.
Drugi razlog pa je pritisk večine. Razmišljati drugače je v medijih sumljivo. Ne splača se imeti drugega, drugačnega mnenja o cehu, kaj šele o politiki in nenazadnje o svetu. In ne samo, da se ne izplača, celo neprimerno je. Mediji pri vsej svoji namišljeni inovativnosti in kreativnosti iz dneva v dan dajejo vedeti, da ta in oni status quo sicer ni dober, vendar da očitno mora obstajati nekakšen pameten razlog zanj, sicer ga ne bi bilo.
Še nikoli, kar pomnim, ni bilo tako velike razlike med tem, kar novinarji res mislijo, in tem, kar na koncu napišejo in objavijo. Novinarji so tako rekoč začeli bolj misliti kot pisati! Še nikoli ni bilo take razlike med tem, kar jaz sam mislim in napišem. Še nikoli v karieri se nisem bal, da si bodo bralci in kolegi drugače, po svoje, narobe razlagali to, kar napišem, in da bodo tudi temu primerno ukrepali. Še nikoli v življenju ni prišel v moje kolumne tako majhen, pohleven, diplomatsko zapakiran del tega, kar res radikalno in odkrito sam pri sebi mislim. In še nikoli nisem pisal s takim nelagodjem in tako težko.
Nekdo mi je ukradel svobodo, medije, svobodo medijev. Seveda pa nista med osumljenimi ne Janša ne James Bond.
